Tatjana Matejaš Cameron - Tajči se je v naše glasbene anale zapisala s hiti Hajde, da ludujemo, Moj mali je opasan in Dvije zvijezdice, prvo aprilsko soboto pa boste lahko z njo zapeli in zaplesali na dogodku Children of the 90s v ljubljanski Cvetličarni, kjer bodo na zabavi z legendami ob njej nastopili še Sandi Cenov, Babilon, Lepi Dasa in Dr. Silvano DJ.

Na katere tri stvari najprej pomislite ob omembi devetdesetih let?

Hajde, da ludujemo, Evrovizija in Jugoslavija – čeprav se je v devetdesetih ta zgodba končala. Smo pa kulturno na tem prostoru še vedno zelo povezani.

Foto: Blaž Črnič

Vaše uspešnice danes pojejo tudi 20-letniki, zabave z glasbo iz tistega časa pa so hit po vsej Evropi. Zakaj?

Starejši se vračajo k tej glasbi, ker jih spominja na mladost, mladi pa jo odkrivajo kot nekaj novega, tako kot smo mi kot najstniki odkrivali rokenrol in vse, kar se je zgodilo kasneje skupaj z modo, slengom in trendi iz tistega časa. Všeč mi je, da so tudi moje uspešnice preživele. Te skladbe so dobre, besedila imajo pozitivno sporočilo, zato me veseli, da živijo še naprej in osvajajo vedno nove poslušalce. Otroci me sicer ne prepoznajo, ko jim mame navdušeno povedo, da je to teta, ki poje Hajde, da ludujemo, pa so navdušeni – kot bi videli samoroga.

Kdaj ste videli, da bo pesem Hajde, da ludujemo, postala takšna uspešnica?

Tega sploh nisem pričakovala. Na Jugovizijo, takratno Emo ali Doro, nisem šla zmagat, ker sem bila rezerva, zadnje mašilo na tekmovanju, na katerem bi moral zmagati pokojni Massimo Savić. Massimo je tam pel skladbo Pjesma za tebe, ki je kasneje s spremenjenim tekstom kot Dvije zvijezdice izšla na mojem albumu. Tja sem prišla, kot že rečeno, kot zadnja violina – in nepričakovano zmagala. Nepričakovano, ne pa nezasluženo, saj je pesem očitno dobra, žirijo in poslušalce pa sem osvojila predvsem s svojo energijo. Nekaj se je zgodilo: tista oranžna obleka, jaz vsa mladostna, sproščena in brez ambicij za zmago in tudi dobra energija te pesmi.

Takrat sta oba z Massimom šla na Jugovizijo kot varovanca Zrinka Tutića, ki je pred tem že zmagal s popevko Željo moja v izvedbi Doris Dragović …

Res je, a Zrinko takrat ni sedel z menoj. Seveda sem mu bila simpatična in mi je napisal dobro pesem, a v resnici takrat ni nihče stavil name. Pri založbi Jugoton so mi rekli, da sem največji maček v žaklju – nihče ni vedel, kako naj z menoj proda tisoč plošč. Potem pa se je samo ta singel prodal v nakladi več kot milijon kopij, za kar sem dobila tudi uradno plaketo.

Vam je bilo kaj žal, da se je tista Evrovizija zgodila ravno v vašem domačem Zagrebu, saj je s tem odpadlo potovanje, ki je dodatno doživetje?

Takrat mi je bilo mogoče malo žal, saj sem rada potovala in še vedno veliko potujem – tako da prav veliko manj sveta zaradi tega nisem videla. Mi je bilo pa fino, ker sem bila doma, v znanem okolju, prijatelji in mama so bili blizu, čeprav sem bila v času tekmovanja precej izolirana. A se mi je zdelo v redu. Pa še pritisk je bil manjši, ker je bilo takrat kar samoumevno, da gostitelj tekmovanja ne more zmagati in se to od mene niti ni pričakovalo. Nisem tekmovalna, ne maram tekmovati z glasbo, nočem, da jo vrednotijo s točkami. Pojem, ker to preprosto rada počnem.

Foto: Blaž Črnič

Kmalu zatem ste odšli v ZDA. Zaradi priložnosti, pritiska, morda vojne v Jugoslaviji?

Nikakor ne zaradi vojne. V Zagrebu sem ostala do zadnjega alarma pred zračnim napadom, hotela sem biti tam. Me je pa nasilni razpad države kar močno prizadel, saj sem imela občinstvo na vseh koncih nekdanje države in kot številni drugi tega takrat nisem mogla predelati. V ZDA sem šla predvsem zato, ker sem se morala umakniti pred pritiskom javnosti. Kot oseba sem se začela malo izgubljati. Bila sem fizično, psihično in čustveno izčrpana. Kot ekipa smo funkcionirali, a takrat si nisem znala postavljati mej. Nisem si znala reči, da mi ni treba oddelati treh koncertov na dan, če sem bolna.

Pa ste vedeli, kam greste?

Ko sem začela sodelovati z Zrinkom Tutićem, sem mu povedala, da želim nekoč študirati muzikal. In ravno, ko mi je bilo vsega dovolj, pa še vojna me je zelo prizadela, se je pokazala priložnost. Našla sem šolo, pisala, kakšen je postopek prijave, in so me povabili na avdicijo. Šla sem in ostala.

Kaj pa ste potem počeli v ZDA?

Ukvarjala sem se z glasbo in nastopala v glavnem s svojimi lastnimi šovi, kar še vedno počnem. V ZDA živim v Nashvillu, ki je pomemben glasbeni center. Tam je čudovita scena, ustvarjalno okolje in ogromno se naučim od drugih glasbenikov. Ukvarjam se predvsem z jazzom, kar je manj znano. Objavila sem pet knjig, delam pa tudi kot certificirana osebnostna trenerka. Splošni javnosti, glasbenikom pa sploh, lahko pomagam z nasveti iz lastnih izkušenj, da jih opremim z orodji, s katerimi se lažje soočajo z vsem, kar jim prinese kariera: kako se umiriti pred koncertom in po njem, kako skrbeti za psihično in fizično zdravje, se soočati s stresom … Predvsem pa se posvečam glasbi, tako da vsak mesec letim na to in drugo stran Atlantika. Pred nekaj leti sem ovdovela, imam pa tri sinove, vsi trije so v ZDA, najmlajši je star 19 let in študira, tako da živim na dveh celinah.

Evrovizijski spomini

Klemen s sestro v polomljeni italijanščini prepeval pesem Insieme

Pri nas je v ospredju tudi slovenski izbor predstavnika za Pesem Evrovizije. Jo še spremljate?

Seveda. Ne prav poglobljeno, saj sem, kot rečeno, zaposlena s kariero in družino, vsaj površno pa spremljam tako Doro kot Pesem Evrovizije.

Je pa to v 35 letih postal čisto drugačno tekmovanje, kajne?

Se strinjam. Danes je poudarek predvsem na produkciji šova. Pevec mora razmišljati o tem, kako bo nastop učinkoval kot del večje produkcije. Kar je čisto v redu. Sama sem se tega že pred 35 leti lotila na enak način: tja nisem šla le pet, ampak sem razmišljala o vseh elementih odrske in TV-produkcije: o videzu, koreografiji, osvetlitvi, kako bodo nastop posneli …