Zala Đurić prekipeva od kreativnosti, svoje priložnosti pa si ustvarja tudi sama. Pred kratkim je imela z očetom tudi pri nas premiero na Hrvaškem zelo uspešne predstave We will, we will rakija, ki jo bosta v Odiseji znova uprizorila 18. novembra. Zala Đurić je za predstavo napisala tudi besedilo. Predstava govori o Fahru, ki je pred leti kot begunec prispel v London, a še danes ne more sprejeti »gnilega Zahoda«. Hči Mila, rojena Britanka, ga vztrajno skuša prepričati, naj se končno prilagodi, on pa bi raje našel prijaznega balkanskega zeta – ne zaradi hčere, ampak zato, da bi imel družbo ob rakiji.
Kje ste dobili navdih za scenarij?
Ko sem zaradi službe nekaj časa živela v Londonu, sem skušala nekomu razložiti, kaj pomeni prepih – in ugotovila, da tega pojma v angleščini sploh ni. Takrat sem dojela, da je Balkan bolj stanje duha kot geografski pojem. Z razdaljo pride humor, saj vidiš, kako smešni smo v svojih navadah. Agentka mi je tudi predlagala, naj naredim kaj z očetom, saj bodo v vsakem primeru govorili, da sem otrok nepotizma. Povedala sem mu, da bom napisala besedilo, in odvrnil mi je, da lahko delava skupaj, če mu bo všeč. Na srečo je bil navdušen.
Oče je predstavo tudi režiral. Kako je bilo delati z njim?
Ko delava z očetom, je vedno vse lahkotno in igrivo. Takšna sva namreč tudi zasebno. Skušala sva se imeti čim boljše, zato sva pogosto kar pozabila, da delava že osem ur v kosu in da bi bilo pametno recimo kaj pojesti.
Pred kamero ste prvič stali v filmu Kajmak in marmelada, ko ste imeli komaj šest let. Vam je bilo igranje všeč?
Ne vem, ali to res šteje – takrat sem bolj statirala –, a mi je bilo zelo všeč biti na snemanju. Spomnim se, kakšno odgovornost sem čutila, ko sem dobila vlogo, nikoli pa o igranju nisem preveč razmišljala. Vse je potekalo spontano.
Kako pa je bilo odraščati ob slavnih starših? Ste imeli zaradi tega tudi kakšno slabo izkušnjo?
Ogromno. A zdaj se s tem ne ukvarjam več. Ne čutim več potrebe, da bi dokazovala svojo vrednost. Osvobodila sem se tega in razprla krila. Najbolj presenetljivo je, da so bili pogosto bolj kruti profesorji kot sošolci. Velikokrat so mi govorili: »Kaj pa misliš, da si?« V resnici pa sem imela katastrofalno samopodobo in sem bila zelo krhka. Velikokrat sem bila tiha in mirna ravno zaradi sramežljivosti, oni pa so mislili, da sem vzvišena, in so me hoteli »postaviti na realna tla«, čeprav sem bila včasih že precej pod njimi.
Ste se tudi zaradi tega odločili za študij v tujini?
To je bila povsem instinktivna odločitev. Fakulteto mi je priporočila Angelina Jolie. Veliko sem brala o njeni ustanoviteljici Uti Hagen in zelo mi je bila všeč njena tehnika. Hkrati pa sem vedno sanjala o New Yorku, kar se sliši zelo patetično, saj malo tudi je, a sledila sem impulzu in sem zelo vesela, da sem se tako odločila.
V tujini imate tudi svoja agenta. Se obeta kaj novega?
Trenutno delam pri svojem projektu, biografiji o veliki balkanski osebnosti, ki bi jo rada tudi sama zaigrala. Scenarij razvijam skupaj z Dejo Crnović, sredstva zanj pa iščemo po Evropi in Balkanu.
Tudi v Sloveniji vam ne gre slabo. Nastopili ste v filmih Dedek gre na jug in Tartinijev ključ, v serijah Skrito v raju in Hiša ljubezni, pred kratkim pa tudi v predstavi Ocean morje v Gledališču Koper. Ste zadovoljni s priložnostmi, si jih želite več?
Zdi se mi, da slovenski film res cveti, zato bi si želela biti povabljena vsaj na kakšno avdicijo. Veliko več priložnosti se mi odpira na Hrvaškem in v Srbiji, za kar mi je zelo žal, saj bi rada več delala doma.
Za vlogo v filmu Belo se pere na 90 pa ste pripravljali mlado igralko Mei Ribič. Kaj je pripeljalo do tega, bi si želeli več tega početi tudi v prihodnje?
Sama sem vedno za dogodivščine, še posebno, če v nekom vidim potencial. Mei sem spoznala na snemanju serije Skrito v raju. Že takrat sva se odlično ujeli, skupaj sva hodili tudi na kopanje in se veliko pogovarjali. Ko mi je povedala, da gre na avdicijo za film, sem ji pomagala pri pripravi, kasneje, ko je dobila vlogo, pa sem jo pripravljala tudi nanjo. Komaj čakam, da si ogledam film.
Ste pa tudi pravljičarka in pesnica. Prihaja na tem področju kaj novega?
Knjižica za otroke je nastala povsem po naključju. V zvezi s tem nimam ambicij, a nikoli ne bom rekla nikoli. Poezijo pa pišem ves čas.
Bo v kratkem izšla nova pesniška zbirka?
Mislim, da v bližnji prihodnosti še ne, saj sta ravno minili dve leti od prejšnje, med prvo in drugo pa jih je bilo sedem. Nikoli sicer ne taktiziram, a na podlagi preteklih izkušenj lahko povem, da se mi po navadi vedno vse odvije v harmoniji.
Preizkusili ste se tudi kot manekenka, in sicer ste se v oblačilih Benedetti Life sprehodili po modni brvi v okviru dogodka GO!2025. Tudi zasebno prisegate na trajnostna in ekološka oblačila?
Ugotovila sem, da sem spontano trajnostna. Nikoli mi ni dišala hitra moda, tudi zaradi tega, ker so me vedno bolj zanimale zgodbe za kosi kakor etiketa in znamke. Veliko več mi je pomenilo, kadar mi je kakšna kostumografka rekla, da lahko zadržim kakšen kos, ali pa če sem v babičini omari našla obleko, kakor da sem domov prinesla obleko z etiketo. Ko se poglobiš v to, koliko je trpljenja za tem, pa to absolutno ni težko. Nihče mi ne verjame, ampak moja omara je široka 85 centimetrov. Zelo rada si obleke tudi izmenjam, izposodim ali jih »ukradem« sestri. Zato ljudje mislijo, da imam veliko oblek. Najbolj mi je všeč, kadar sem oblečena v spomine. Zadnjič sem imela obleko, ki jo je imela oblečeno Esma v filmu Dedek gre na jug, pod njo žabe sestre Franje, čez pa babičin plašč.
Na modno brv vas je povabila oblikovalka …
Vprašala sem jo, ali se lahko dobiva v živo, da mi pove več o projektu. Takoj ko sem stopila v prostor, sem začutila, da je to »naš človek«, zelo mi je bila simpatična, zato sem v hipu privolila. Nikoli nisem imela manekenskih ambicij, čeprav imam slučajno prave mere. Takrat sem imela ogromno projektov. Pripravljala sem se na premiero predstave Ocean morje v Kopru in sem imela dvakrat na dan vaje. Sočasno pa sem igrala predstave v Zagrebu. In tako sem se ponoči vozila iz Zagreba, ker sem imela zjutraj že vajo v Kopru. Občutek, da je moja edina naloga, da se sprehodim po brvi in predstavim obleko, je bil legendaren. Sem si prav malo spočila.
Zelo spretni ste tudi v kuhinji. Kaj ste nazadnje pripravili?
Za konec tedna sem naredila baklavino skutno torto. Testo je bilo kot pri baklavi, noter pa sem ulila maso za skutno torto. Rada ustvarjam fuzijske jedi. Trenutna uspešnica med slanimi jedmi je prebranec s kislim zeljem. Zdi se mi kot kajmak in marmelada nove generacije.
Svojo zasebnost sicer skrbno skrivate pred javnostjo. Zakaj?
Ker se mi zdi to nekaj svetega. Rada imam svoj mir in želim biti v ospredju zaradi svoje umetnosti, ne pa zaradi tračev. Če sem kdaj kaj dobronamerno delila o svojem osebnem življenju, so še vedno ven prišli trači in cel kup nizkovibracijskih člankov. Tega pa ne potrebujem.
