Dokaz, da je bil Frank Sinatra dejansko globalni zvezdnik, je domačijska slovenska domislica na račun njegovega imena in priimka, ki se glasi »Frank si ga matra«. Samo najslavnejši uspejo priti v govorno prakso drugih narodov na tak, čeravno porogljiv način. Bingu Crosbyju, po katerem se je Sinatra zgledoval, to še ni uspelo, čeravno velja za izhodiščnega severnoameriškega pop zvezdnika, ki je bil ob koncu druge svetovne vojne najbolj predvajan pevec v ZDA in je za ameriške vojake nastopal tudi v Evropi, kjer se ga je oprijel nemški izraz Der Bingle. Leta 1942 je v obtok prišla še dandanes izjemno priljubljena skladba White Christmas, ki jo je spoznala tudi Evropa. Obenem Crosby velja za izumitelja sodobnega petja. Petja na mikrofon. Do Crosbyja se prevladujoča pevska praksa ni zanašala na pomoč ozvočenja oziroma mikrofona, kar je bilo obenem povezano z razvojem mikrofonov. Pevci so morali biti glasni sami po sebi, kar je pomenilo intenzivno petje, ki ga je bilo mogoče slišati po celotni dvorani, v čemer so prednjačili tenorji. S Crosbyem in mikrofonskim petjem, ki je omogočalo nežnejše izvedbe, pri katerih je bilo tudi besedilo bolj poudarjeno in razumljivo, je napočil čas baritonov. In visoki bariton je bil tudi Sinatra, o katerem je Tonny Bennet dejal, da je izpopolnil umetnost intimnosti.
Navdušenje najstnic
Frank Sinatra se je rodil leta 1915 v družini italijanskih priseljencev v mestu Hoboken v zvezni državi New Jersey, ki dejansko spada v širše območje mesta New York. Starša sta imela gostilno, v kateri je začel peti kot otrok. Kljub ambiciji njegovih staršev, da bi pridobil izobrazbo iz gradbeništva, je šolanje opustil že proti koncu srednje šole, obenem pa se njegova pevska kariera ni zdela samoumevno nujna. Med drugim je bil leta 1935 v nekem lokalu v New Jerseyju pojoči natakar. Tudi ko je leta 1939 posnel prvo skladbo z naslovom Our Love, je bila ta daleč od uspešnice, mu je pa omogočila, da je istega leta postal pevec v ansamblu Tommyja Dorseyja, vodje tedaj uveljavljenega big banda.
Dorsey je postal Sinatrov mentor oziroma očetovska figura, od katere se je navzel perfekcionizma. Že v prvem letu je Sinatra posnel 40 skladb, med njimi tudi Polka Dots and Moonbeams ter Imagination, ki sta bili njegovi prvi uspešnici, medtem ko je I'll Never Smile Again iz poletja 1940 osvojila vrh ameriške lestvice. In Sinatra je uvidel, da bi lahko nadaljeval sam. Ovira je bila pogodba z Dorseyjem, po kateri je slednjemu pripadalo 43 odstotkov vseh Sinatrovih dohodkov. Dorsey je po začetnem upiranju privolil v prekinitev, k čemur naj bi bistveno prispeval Willie Moretti, Sinatrov mafijski boter. Dorseyju naj bi v usta porinil cev pištole in pogodbo svojega varovanca odkupil za vsega dolar.
Zaradi poškodbe bobniča, ki jo je dobil ob kompliciranem porodu, Sinatra ni bil sprejet v vojsko in je drugo svetovno vojno preživel kot civilist. Nekateri so sicer namigovali, da je podkupil naborniško komisijo, česar pa preiskava FBI ni potrdila. Samostojno se je hitro povzpel v vrh priljubljenosti, a pojav Sinatre se je po nečem razlikoval od pojava vseh prejšnjih pevskih zvezd. Bil je prvi, ki je imel prepoznavno najstniško občinstvo, sprva pretežno sestavljeno iz deklet, imenovanih bobby-soxers, katerih značilna moda je bila nošnja belih nogavic.
Pojavu se je reklo sinatramanija, ki pa niti ni bil prvi tovrsten pojav. Sredi 19. stoletja je bila prepoznana lisztomanija, ko so se najstnice tako navduševale nad madžarskim komponistom in pianistom Francem Lisztom, da so čakale pred kavarno, v kateri je zvezdnik pil kavo, da bi prišle do robčka, s katerim si je obrisal usta. A navdušenje najstnic nad Sinatro je presegalo vse prejšnje primere in obenem je bilo že podprto z industrijo, ki je v najstništvu videla poslovno priložnost. Leta 1942 je podpisal samostojno pogodbo in do leta 1943 vsaj v ZDA postal bolj priljubljen tudi od Binga Crosbyja.
Od demokrata do republikanca
Ker je med letoma 1942 in 1944 v ZDA trajala stavka glasbeniškega sindikata, zaradi katere so bila ustavljena vsa snemanja, je založba Columbia izdala posnetek skladbe All or Nothing at All iz leta 1939, ki je v novonastalih razmerah dosegla drugo mesto lestvice. Vse je bilo nared, da po koncu vojne povsem zavzame vrh, kar se je zgodilo s prvim albumom The Voice of Frank Sinatra, ki je izšel spomladi leta 1946 in zasedel prvo mesto na lestvici albumov. A kmalu se mu je kariera tudi zapletla. Ob namigovanjih na njegove povezave z mafijo, potem ko je bil zaznano prisoten na mafijski konferenci v Havani na Kubi, se je ob javni aferi z igralko Avo Gardner ločil od prve soproge. Dvorane je imel prazne, znašel se je v finančnih težavah. Zatekel se je v Las Vegas, kjer je začel peti v igralnici, ki pa prav tako ni bila nujno polna. Prav on naj bi bil navdih za lik pevca Johnnyja Fontaneja iz knjige oziroma filma Boter, ki mu je mafija nasilno priskrbela vlogo, ki je oživila njegovo kariero. Kajti Sinatrov preporod kariere se je res zgodil z vlogo v filmu Od tod do večnosti leta 1953.
Od tedaj naprej je zgolj še rasel, pri čemer je največji uspešnici, torej Strangers in the Night ter Something Stupid, ki sta obe zasedli prvo mesto lestvice, izdal leta 1966 oziroma 1967. V razmerah, ko je v pop glasbi prevladal rokenrol, ki mu sam nikakor ni bil naklonjen, je Sinatra držal položaj zakladnika starih časov oziroma predstavnika konzervativnosti, kar povzema skladba My Way iz leta 1969. Prehod je bil tudi političen. Medtem ko je bil v mladosti podpornik Demokratske stranke, je končal kot podpornik republikancev. Prehajanje na drugo stran se je začelo dogajati po uboju Johna F. Kennedyja, pri katerem nekateri Sinatri pripisujejo celo večjo vlogo, kot naj bi jo imel kdo drug. Če je Kennedy koga javno zares užalil, je bil to Sinatra. Potem ko mu je v času volilne kampanje priskrbel podporo Hollywooda in pop srenje ter ga seznanil s številnimi ženskami, ki se jim je Kennedy težko upiral, ob obisku Palm Springsa spomladi 1962 Kennedy ni prenočil pri njem, temveč v hiši Binga Crosbyja. Ki je bil republikanec. Pred tem je Sinatra povsem preuredil svojo vilo, vključno s tem, da je zgradil helikoptersko ploščad. Težko oprostljivo.
