Literarna dela pogosto navdihnejo filme, da pa bi celovečerec posneli po novinarskem članku, pa ni prav pogosto. Nemara najbolj znan primer je film Najboljša leta našega življenja (The Best Years of Our Lives), ki je premiero doživel leta 1946.
Ko je legendarni filmski producent Samuel Goldwyn v reviji Time bral prispevek o občutkih, ki vojake prevevajo ob vračanju iz vojne, se mu je pred očmi začela izrisovati filmska zgodba: kaj so med vojno ti fantje doživeli, kako jih je vojna vihra spremenila, kakšne psihične in fizične posledice bodo nosili do konca svojih dni ter kakšno življenje jih čaka po vrnitvi domov? V vprašanjih, ki jih je odpiral članek, je Goldwyn razbral ogrodje za filmsko zgodbo. »To je tema, ki se tiče čisto vsake ameriške družine,« je kasneje komentiral svoje takratno razmišljanje. ZDA med drugo svetovno vojno na svojih tleh niso utrpele večjega opustošenja (če odmislimo Havaje), se je pa v vojni borilo več kot 16 milijonov Američanov – vsi med njimi nekogaršnji sinovi, bratje, možje, ljubimci, prijatelji, sosedje … V prepričanju, da ima takšen film zagotovljeno kar najširše občinstvo, je Goldwyn angažiral znanega pisatelja in scenarista MacKinlayja Kantorja ter naročil izdelavo scenarija. Že leta 1945 je tako izšel nekoliko nenavaden roman Glory for me, napisan v verzih, iz katerega je nato nastal scenarij za film.
Tri perspektive
Zgodba sledi trem vojakom, ki se po koncu vojne z letalom vračajo v domači Boone City na ameriškem Srednjem zahodu. Pripadnik letalskih sil Fred Derry, narednik Al Stephenson in mornar Homer Parrish se med potjo spoprijateljijo, saj jih povezuje negotovost glede življenja, ki jih čaka po vrnitvi. V domovino se vračajo s skromno fizično prtljago, a toliko večjo psihološko. Vojna je vsakega od njih globoko zaznamovala, posledice pa bodo čutili vse življenje. Fred, ki je bil pred vojno prodajalec v trgovini, se vrača k ženi Marie, s katero se je poročil tik pred mobilizacijo in s katero že prej nista imela veliko skupnega, po vojni pa še toliko manj. Noči tudi poslej preživljata ločeno: ona v nočnem klubu, on pa ob mučnih nočnih morah. Al, ki je bil pred vojno pomemben bančnik in družinski človek, se vrača v ljubeč dom, a ni več ista oseba. Nekdaj preudaren moški je sedaj alkoholik, ki mu ne gre zaupati niti upravljanja lastnih financ, kaj šele opravljanja bankirskih poslov. Najtežja usoda pa je doletela mladega Homerja, ki je bil pred vojno uspešen športnik, vrača pa se kot invalid. V vojni je izgubil obe roki, zaradi česar je prepričan, da ni nikakršnih možnosti, da bi se Wilma, simpatija iz predvojnih časov, želela poročiti z njim.
Medtem ko se trije moški poskušajo znajti v povojnem svetu, se njihove poti znova križajo. Fred se zaposli v veleblagovnici, vendar kmalu ugotovi, da je njegovo delo daleč od pričakovanj. Njegovo nezadovoljstvo in težave v zakonu z Marie ga pripeljejo do vse večje odtujenosti, obenem pa spozna Alovo hčerko Peggy, s katero se zaljubita, kar povzroči dodatne zaplete, saj njeni starši njuni zvezi nasprotujejo. Homer se privaja na življenje z invalidnostjo, pri čemer se mora odločiti, ali bo dovolil, da ga strah pred prihodnostjo loči od Wilme. Slednja mu namreč skuša dopovedati, da ga ima rada, četudi je v vojni utrpel težke poškodbe.
Razplet filma prinese odgovore na vprašanja, ki so junake spremljala od prvega dne po vrnitvi. Fredov zakon z Marie dokončno razpade, saj postane jasno, da po vojni nimata več nič skupnega. Ko dobi priložnost za novo zaposlitev, se odloči ostati v Boone Cityju in poskusiti začeti znova, skupaj s Peggy. Homer medtem postopoma sprejme svoje telesne omejitve in dovoli Wilmi, da mu dokaže, da njena ljubezen ni pogojena z njegovim videzom ali telesnimi sposobnostmi. Na njuni poroki se znova zberejo tudi Al, Fred in Peggy. Ker gre za film, ne resnično življenje, se zgodba sklene v optimističnem vzdušju. Fred, Al in Homer so imeli srečo in si našli mesto v svetu, ki se je po vojni nepovratno spremenil.
Resnični vojni invalid
Goldwyn je imel prav, ko je verjel, da bo film velika uspešnica. K odličnemu izkupičku filma, ki je kot prvi tematiziral hude posledice, ki jih je vojna pustila na veteranih, je veliko pripomogla igralska zasedba. Sestavljala jo je kombinacija velikih imen tistega časa (Fredric March, Myrna Loy, Dana Andrews in Teresa Wright) ter naturščikov z resnično vojno izkušnjo. Posebno mesto med njimi je imel Harold Russell, ki je med služenjem vojski izgubil obe dlani. Režiser William Wyler ga je opazil v dokumentarnem filmu o rehabilitaciji vojnih veteranov in ga kljub popolni igralski neizkušenosti povabil k sodelovanju.
Odločitev se je izkazala za fantastično, saj je kot človek z resnično invalidnostjo vlogo odigral pristneje, kot bi jo kateri koli igralec. Prislužil si je nominacijo za najboljšo stransko vlogo, a se nikomur v Akademiji filmskih umetnosti in znanosti ni zdelo verjetno, da bi lahko zmagal. Ker so menili, da je primerno, da ga na nekak način nagradijo, so mu podelili častnega oskarja »za navdihujoč prikaz vojnega veterana in nudenje pomoči ter tolažbe invalidnim veteranom«. Russell je na koncu vse presenetil in zmagal tudi v redni kategoriji ter tako postal edini človek v zgodovini podeljevanja oskarjev, ki je za isto vlogo prejel dva kipca.
Kopica oskarjev
Najboljša leta našega življenja je skupno prejel sedem oskarjev (poleg že omenjenih še za najboljši film, režijo, moško glavno vlogo, montažo, prirejeni scenarij in izvirno glasbo). Kritiki ga niso mogli prehvaliti. »Redko se zgodi, da nastane film, ki ga je mogoče brez zadržkov in z vsem navdušenjem priporočiti ne le kot vrhunsko zabavo, temveč tudi kot delo, ki gledalca spodbuja k mirnemu in poglobljenemu razmisleku o človeku,« so zapisali v The New York Timesu.
Všeč je bil tudi gledalcem, saj se po številu prodanih vstopnic uvršča med najbolj priljubljene filme leta izpred 80 let, po finančnem izkupičku pa zaseda drugo mesto najdonosnejših filmov z letnico 1946. Leta 1989 so ga med prvimi izbrali za hrambo v ameriškem Nacionalnem filmskem registru kulturno, zgodovinsko ali estetsko najpomembnejših filmov. V naših krajih sicer ni bil deležen veliko pozornosti, Britanski filmski inštitut pa ga je pred leti uvrstil med deseterico filmov, ki so k ogledu pritegnili največ ljudi. Najboljša leta našega življenja še danes ostaja opomin, da se vojne ne končajo takrat, ko utihne orožje, pač pa njihove posledice pogosto šele takrat postanejo zares vidne.
