Leto 1975 je postreglo z nemalo pomembnimi dogodki, ki so za vselej spremenili svet. Po dvajsetih letih se je z zmago Severnega Vietnama in padcem Sajgona končala vojna v Vietnamu, kar je spremenilo politično podobo jugovzhodne Azije, v Kambodži so Rdeči Kmeri začeli izvajati enega najhujših genocidov v zgodovini človeštva. Angola in Mozambik sta razglasila neodvisnost, Egipt je po skoraj desetletju ponovno odprl Sueški kanal in spodbudil mednarodno trgovino, v Veliki Britaniji je krmilo konservativne stranke kot prva ženska prevzela Margaret Thatcher. Dvajsetletni Bill Gates je s prijateljem Paulom Allenom ustanovil Microsoft, madžarski arhitekt Ernő Rubik je izumil rubikovo kocko, na Evroviziji pa je Jugoslavijo s prizadevanjem za več ljubezni predstavljala skupina Pepel in kri. Med zanimivostmi v 1975 je treba omeniti tudi dejstvo, da gre za leto, ko so med ljudmi po vsem svetu zaznali občuten upad zanimanja za plavanje v morju.
Izpraznjene plaže
V letu 1975 je namreč izšel film Žrelo, ki je imel daljnosežne posledice na številnih področjih. Film, ki se žanrsko uvršča med triler, detektivko in srhljivko, je med drugim dal zalet karieri režiserja Stevena Spielberga, vzpostavil je nove smernice snemanja filmov, opredelil izraz blockbuster, zaslužil več kot kateri koli film dotlej, prejel tri oskarje – in poskrbel za porast talasofobije. Tako se imenujejo neracionalna bojazen pred plavanjem v globoki vodi, groza ob misli na oddaljevanje od kopnega in strah pred bitji, ki se skrivajo pod gladino.
»Po ogledu filma Žrelo me je bilo strah morja, bazenov, luž in celo namakanja v kadi,« se je na enem od forumov izpovedal uporabnik, ki priznava, da si je film ogledal v nekoliko prerosnih letih za takšne žanre. »Mene je bilo poleg tega strah tudi tekoče vode, denimo pri prhanju in ščetkanju zob,« pa dodaja uporabnik, ki je te strahove premagal, a mu je še danes nelagodno ob misli, kako ranljiv je potencialno lahko človek med plavanjem v morju.
Povprečen roman, izvrsten film
Kultni film ima svoje začetke nekega sivega dne na samotni plaži, kamor se je novinar in pisatelj Peter Benchley na robu bankrota zatekel k premišljevanju o naslednjem življenjskem koraku. Namesto premisleka o morebitni prekvalifikaciji je njegovo glavo zaposlovala misel, kako bi bilo, če bi v plitvinah morja ob turističnem mestecu na kopalce prežal velik morski pes z nenasitno slo po ubijanju. Napisal je roman, ki se knjižnim urednikom zaradi povprečnega sloga sprva ni zdel primeren za objavo, a ga je Benchley tako dolgo pilil, da mu je založba naposled le odobrila delo. Še pred izidom sta roman prebrala Richard D. Zanuck in David Brown, producentski dvojec, zaslužen za uspešnico Želo (Sting). Oba sta v romanu prepoznala potencial za suspenza poln film in nemudoma odkupila avtorske pravice. Za režiserja sta si želela katerega od starih mačkov, a jima ni uspelo pregovoriti nobenega, je pa zato toliko večje zanimanje kazal 26-letni Steven Spielberg. Ta je takrat veljal za zelo obetavnega režiserja, ki mora še najti svoj prostor pod soncem.
Spielbergova prva poteza na položaju režiserja je bila predrugačiti scenarij, ki ga je po svojem romanu za film pripravil Benchley. Uporabna se mu je zdela kvečjemu zadnja tretjina, večji del scenarija pa je na novo napisal skupaj s prijateljem Carlom Gottliebom. Zgodba se dogaja na obali namišljenega otoka Amity ob severovzhodni obali ZDA, kjer se neka ženska po zabavi nameni ohladiti v morju. Nevidna sila jo po nekaj predirljivih krikih potegne v globino, morje pa zjutraj na obalo naplavi njene posmrtne ostanke. Zdravnik domneva, da je ženska umrla zaradi napada velikega belega morskega psa, zaradi česar se policijski načelnik nemudoma odloči zapreti to in vse bližnje plaže. Toda župan, ki po kapitalistični logiki hitro izračuna, kolikšno finančno izgubo bi povzročilo zaprtje obale v turističnem kraju, da prednost dobičku pred varnostjo in izsili, da plaža ostane odprta. Nesrečna ženska jo je tako ali tako najbrž skupila v nesreči s čolnom, zatrjuje. Ko morski pes napade znova in znova, postane vsem jasno, da gre za smrtonosno grožnjo, ki jo je treba odpraviti. Policijski načelnik skupaj z morskim biologom in izkušenim ribičem sestavi načrt, kako bodo odpluli na odprto in pokončali pošast, a se izkaže, da je tri tone težek in osem metrov velik morski pes hitro izmuzljiva tarča, v najbolj napetih trenutkih pa se vloga lovca in žrtve med njimi večkrat zamenja.
Naiven, a genialen pristop
»Če bi na začetku knjigo prebral še enkrat, mi ne bi padlo na pamet, da bi po njej snemal film,« je mnogo pozneje v enem od dokumentarcev priznal producent Brown. Znano je namreč, da je nastanek filma spremljalo nešteto težav. »Snemanje Žrela je bilo kot nočna mora. Sredi noči sem se prebujal, od tesnobe me je tiščalo v želodcu. Še vedno me kdaj tlačijo nočne more,« je v dokumentarnem filmu Snemanje Žrela priznal tudi Spielberg. Na snemanju je namreč vse kazalo, da bo Žrelo film katastrofe v več kot enem pomenu.
Največ težav je bilo sicer povezanih z vprašanjem, kako v času, ko računalniškega risanja filmskih prizorov še niso poznali, ustvariti prepričljivega morskega psa. Ker so se ustvarjalci tako veliko ukvarjali s tem vprašanjem, so premalo pozornosti namenili iskanju ustreznih igralcev, kar je povzročilo dodatne težave. Tako je naneslo, da devet dni pred začetkom snemanja še niso bile podpisane pogodbe z glavnimi igralci. Spielberg je sicer od samega začetka vedel, da ne želi velikih igralskih imen, saj je želel pri gledalcih vzbuditi občutek, da so ljudje v filmu prav takšni kot oni sami, in ne filmski zvezdniki, ki jih poznajo iz drugih vlog. Zato so filmarji zavrnili Charltona Hestona, ki je izrazil zanimanje za glavno vlogo policijskega načelnika. Tega je naposled odigral Roy Scheider, v vlogo izkušenega ribiča se je vživel Robert Shaw, morskega biologa je odigral Richard Dreyfuss, njegovo ženo pa Lorraine Gary. Več stranskih vlog so prevzeli kar prebivalci otoka Martha's Vineyard, kjer so film snemali. Spielberg namreč ni hotel niti slišati o tem, da bi film snemali v akvariju v studiu, temveč je želel vse posneti v morju, kar je ustvarilo kup težav. »Bil sem precej naiven glede oceana in predrzen, saj sem mislil, da lahko kljubujem naravnim silam,« se je pozneje pokesal in dobil odpuščanje. Film Žrelo je navsezadnje ob proračunu devetih milijonov dolarjev ustvaril skoraj pol milijarde dobička. O tem, kaj vse je še šlo narobe na snemanju, kakšna je dediščina filma in zakaj je pisatelj Benchley pozneje obžaloval, da je napisal Žrelo, pa vabljeni k branju prihodnji teden.
