Časi so res čudni. Bom raje o tem povedal po delih. Saj veste, nadaljevanke so za Slovence zakon!
Prvi prizor
»Orka putana!« se je razkuril moj bivši sosed Srečko. Kadar koli ga zadnje čase srečam, torej precej poredko, je razburjen kot hudir.
»Tole je pa preseglo vse meje!« Gledal je namreč prenos protesta v Novem mestu.
Drugi prizor
»Hm, hm, situacija je kar napeta,« je teden ali dva po najinem prvem srečanju rekel nekdanji sosed. »Ne vem, ali Golob morda ne pretirava. Znani sodnik je rekel, da bi vladne ukrepe že vratar na ustavnem sodišču zavrnil. Kaj pa človekove pravice, in sploh?«
Saj ne rečem, da je moj Srečko tako rekoč glas ljudstva, ampak nekaj pač je na tem. Najprej so predsednika vlade skoraj po rokah nosili, ker je postal tak mačo. Nato so se prebudili ljubljanski kavči, saj poznate, kaj se pravi biti salonski strokovnjak. Tudi mediji so začeli počasi zmajevati z glavo.
Tretji prizor
Z ženo sva večkrat obiskala koncerte Vlada Kreslina. Občinstvo je od blizu in daleč, zlasti iz Prekmurja. Najbolj je ganljivo, kadar nabito polna dvorana poje s Kreslinom. Vsi so venci vejli. Ali pa Tista črna kitara. Ta je še bolj razburljiva, saj ima zelo živahen refren, ob katerem dvorana skoraj eksplodira od ploskanja.
O črni kitari je zanimiva pripoved: še ko je bil Vlado Vladek, so kot vedno za praznik prišli brkati Cigani v hišo igrat. Oče je stopil v sobo po kitaro, ki jo je kupil za prvo plačo.
»Gospod, tisto črno kitaro še imate? Gospod, tista bila je res dobra …«
Četrti prizor
Ja, reče naš človek iz večinskega ljudstva. Doma blizu Save in Krke. »Če bi pri nas kdo razkazoval črno kitaro, bi mu jo ukradli! In prodali.«
Peti prizor
Včasih kdo poznavalsko pripomni, da so prekmurski Romi drugačni od »naših«.
Seveda so. »Njihovi« so prispeli z Madžarske, vsi pa več ali manj iz Indije tam nekje v 14. stoletju. Dolenjski so se priselili prek južne meje, iz Hrvaške.
Ampak, kot smo brali v enem od zgodovinskih spisov, je zraven tudi naslednji stavek: »Cigani, ki so prišli iz Ogrske, so naleteli na dobrodušne Prekmurce. In tam ostali«
Ja, pa saj so tudi Dolenjci veselega srca. Poslušajte kar Slaka in Henčka. Juhej!
V Pušči so prvi zgradili vrtec in šolo. Ena od redkih Rominj iz jugovzhodne Slovenije, ki je končala srednjo šolo in nato še višjo, se spominja, kako se je začelo pri njih. »Romski otroci smo hodili v vzporedno osnovno šolo. V baraki.«
Šesti prizor
V Sobotni prilogi je upokojeni kriminalist opisal skoraj filmsko zgodbo. Pred tridesetimi leti je v Mariboru zavladala lokalna mafija. Strah in trepet mesta. Izsiljevanje, pretepanje, pobiranje »varščin« lastnikom lokalov, ugrabitve.
Policija je pripeljala specialno enoto in jo oblekla v običajne uniforme. Kjer koli je bila kakšna malora, so lumpe nemudoma obiskali. Ker so »nedotakljivi« menili, da imajo opraviti z navadnimi lokalnimi policisti, so bili seveda arogantni in nasilni. Pa ni šlo. Specialci so jih nalomili in strpali v marice. Po nekaj mesecih je mafija poniknila, šef je zbežal in v tujini poniknil.
Maribor ima od takrat le navadne barabe. Razne tiče, ki tožijo novinarje, ko pa izgubijo, nimajo za sodne stroške, ker so brez dohodkov. Izpred sodišča se, reveži, odpeljejo z limuzinami.
Sedmi prizor
Naši zapori so prepolni. Predvsem zaradi tujih tihotapcev migrantov. Tako je odredila prejšnja vlada. Če bo Golobov zakon polovil vse kanalje, le kam torej z njimi?
Danska je lani s Kosovom sklenila dogovor, da bo v zapore v mestu Gnjilane lahko premestila nekaj sto danskih rokomavhov.
Morda imajo še kaj prostora? Sprejemajo tudi politike!
»Da, da, da, vse se da!« Še ena Kreslinova pesem.
