V Kinodvoru je od 9. decembra naprej znova na ogled dokumentarni film Cent'anni režiserke in scenaristke Maje Doroteje Prelog. Z njim je nameravala zaznamovati partnerjevo zmago nad smrtonosno boleznijo, ki jo je ta želel proslaviti z zahtevno kolesarsko turo čez najslavnejše vzpone Gira d'Italia, a se je pot zelo kmalu sprevrgla v odkrivanje nezaceljenih ran njunega dolgoletnega odnosa, zato se je odločila kamero obrniti proti sebi.
Kako je prišlo do nastanka filma oziroma sodelovanja s producentom Rokom Bičkom?
Partner Blaž mi je maja 2018, kar ni bilo niti leto po tistem, ko je zbolel za levkemijo, predstavil idejo, da z zahtevno kolesarsko turo čez najslavnejše vzpone kolesarskega Gira d'Italia proslavi okrevanje in da to njegovo veličastno pot posnamem. Seveda sem bila takoj za, nama je bilo pa tudi jasno, da tega sama ne bova mogla izpeljati. Razmišljala sva, koga bi vzela za producenta. Po nekaj mesecih sva k sodelovanju povabila Roka Bička in tako smo začeli naše sodelovanje.
Kdaj pa je Blaž spet začel kolesariti?
Kolesaril je ves čas. Tudi med kemoterapijami je prosil, ali mu lahko dajo sobno kolo, tako da ga je imel, kjer ga je le lahko imel. Zelo se je potrudil, da je vsak dan vrtel pedale vsaj pet minut. Med enotedenskimi odmori sva izkoristila vsak trenutek za izlet s cestnim kolesom v naravo. Jaz sem ga samo gledala in občudovala, kako je šel pogumno skozi bolezen, nikoli se ni pritoževal, da ga kar koli boli, da zakaj jaz ...
Kdaj ste začeli snemati film?
Z Blažem sva se odločila, da bomo šli snemat septembra 2019. Tako je imel še celo poletje, da se je spravil v formo, septembra pa je tudi še vedno dolg dan in lepo vreme, sploh proti jugu, kamor smo šli. Takrat sem že malce čutila, da nekaj brbota pod površjem te zgodbe o zmagi in kolesarskem potovanju, a se v tistem času nisem hotela osredotočati na to. Za naju namreč to ni bil samo film, ampak življenjski projekt.
Ste zato vztrajali do konca, čeprav ste na snemanju zelo trpeli?
Pred sabo sem imela samo to, da bom to speljala do konca, pa tudi če se postavim na trepalnice. Že na snemanju mi je seveda postalo jasno, da bo material drugačen, nisem pa bila še sposobna dojeti distance, da bi videla, kaj se dogaja. Čeprav sta mi producent in asistentka režije Yulia Kristoforova govorila, da se film dogaja nekje drugje in da moramo snemati nekaj drugega. Sem pa v montaži dolgo časa najprej analizirala ne samo material, ampak sebe, svoje razmerje, kje stojim, kaj sploh hočem od filma. To je bil zelo dolg proces, ki je trajal vse skupaj tri leta, najprej z montažerko Olgo Michalik, nato pa s srbskim montažerjem Urošem Maksimovićem, s katerim sva film tudi dokončala, ter s kreativno svetovalko oziroma dramaturginjo Marijo Zidar.
Ste se morda ustrašili, kaj bodo o filmu rekli domači in prijatelji, saj so verjetno vedeli, kaj se vama dogaja?
Da, zelo sem se bala. Moja samopodoba je bila na dnu, nekje pod zemljo. Res mi je bilo grozno. Hkrati sem se soočala z občutki blazne krivde, ker je ta življenjski projekt izšel iz Blaževe želje po življenju in sem videla, kako grozno je bilo iti skozi to bolezen v prvi vrsti njemu, pa tudi meni, da bom zdaj naredila zgodbo o sebi. Tako da sem morala premagati veliko dvomov in svojih notranjih strahov, da sem zmogla. To mi ne bi uspelo brez pomoči ožjih sodelavcev in seveda podpore družine in najožjih prijateljev. Filma se nisem toliko bala pokazati družini, saj so, kot ste že dejali, vse vedeli in sproti videli vse reze. Predvsem moja sestra Neža je bila moj angelček. Pokazala sem ga tudi kolegom in prvi vtisi so bili zelo dobri. Ko pa je bil film tik pred premiero, me je začelo zelo stiskati. A sem imela ob sebi Blaža, ki je tudi že pogledal film. Čeprav je rekel, da mu ni všeč, ker sam sebi ni všeč, je bil ponosen, na film in mene. To mi je zelo veliko pomenilo. Pred premiero v Trstu sva bila skupaj in sva skupaj tudi predstavljala film. Od takrat mi je precej lažje. Ne bojim se več tako zelo. Čeprav imam vsakič, ko se grem pogovarjat o njem, ali pred katero koli projekcijo srčni utrip 150 na minuto.
Kako sta se z Blažem počutila po tej preizkušnji?
Strokovne pomoči pa nista poiskala?
Kot par ne, sama pa sem po snemanju in med montažo obiskovala psihoterapijo. Dve leti in pol sem redno hodila vsak teden in to mi je zelo pomagalo najti svoj glas. Hkrati sem svoj glas iskala tudi v montaži. In v razmerju.
Vam je kdo po ogledu filma dejal, da je ta tudi njemu odprl oči?
Da. Kolega mi je rekel, da je bil prav katarzičen zanju s partnerico, ki sta tudi že dolgo časa v razmerju. Pogosto slišim, da ljudje ob filmu reflektirajo sebe v svojih razmerjih, kar mi je zelo všeč, ker sem si rekla, da če ga že delam, potem ga dajmo tako, da se ljudje vprašajo, kakšni smo do drugega v razmerju. Včasih vse vzamemo za samoumevno in tudi najbolj grozni si dovolimo biti do tistega, ki nam je najbližji.
Film je na Festivalu slovenskega filma Portorož dobil tri nagrade, vesno za posebne dosežke, nagrado Društva slovenskih filmskih publicistov fipresci za najboljši slovenski celovečerni film v tekmovalnem programu in za najboljšo montažo.
Da, nagrade so me razveselile. Predvsem sem bila vesela za Uroša, ker vem, da je opravil res izjemno delo, ne samo kot montažer, ampak tudi kot moj zaupnik, podpornik in navijač. Bi pa ob tem omenila še Olgo Michalik, ki je tudi naredila veliko delo, še preden je Uroš prišel k filmu.
