Če filmofile po svetu vprašate, katero leto v zgodovini snemanja celovečercev je bilo najvplivnejše za nadaljnji razvoj filmske umetnosti, boste prej ali slej naleteli na omembo leta 1975. Kot smo na teh straneh že pisali, je to leto svetu dalo megalomansko uspešnico Žrelo, ki je začrtala pot nadaljnjim blockbusterjem. Omenjeno leto se lahko pohvali še z mojstrovinami, kot so Let nad kukavičjim gnezdom, Pasje popoldne, Dersu Uzala in Salò ali 120 dni Sodome, ter številnimi drugimi prelomnimi uspešnicami. Globalno gledano o pomembnosti leta 1975 v filmski zgodovini torej ni dvoma, precej drugačen priokus pa ta letnica pušča pri pregledu domače produkcije: slovenski filmarji niso tega leta posneli nič posebno prelomnega.
Zgodbe odmaknjenih ravnic
Med trojico slovenskih filmov z letnico 1975 je bilo največ pozornosti namenjene drami Povest o dobrih ljudeh, ki jo je po istonaslovnem romanu Miška Kranjca režiral France Štiglic. Filmar, ki je v zgodovino zapisan kot režiser prvega slovenskega igranega celovečernega filma (Na svoji zemlji, 1948), je že v petdesetih želel posneti filmsko predelavo Kranjčeve Povesti, a so imeli pri Triglav filmu tiste čase drugačno vizijo. Ponudili so mu scenarij za film o vojnih sirotah Lotti in Marku, ki pobegneta iz mesta in v družbi ameriškega padalca iščeta »dolino miru«. Čeprav je Štiglic privolil v ponudbo in posnel Dolino miru, ki se je izkazala za uspešnico, načrtov za filmsko predelavo Povesti o dobrih ljudeh ni opustil. Studijske šefe je za svojo idejo vnovič skušal navdušiti na začetku šestdesetih, a tudi tedaj še vedno niso imeli posluha za to njegovo ambicijo. Preden so sredi sedemdesetih vendarle prižgali zeleno luč za Povest o dobrih ljudeh, je Štiglic posnel še filme Tistega lepega dne (1962), Ne joči, Peter (1964), Amandus (1966) in Pastirci (1973).
Pri pisanju scenarija za Povest o dobrih ljudeh sta poleg Štiglica sodelovala še Andrej Hieng in sam Miško Kranjec, ki je bedel predvsem nad tem, da film resnicoljubno prikazuje njegovo domače Prekmurje. Zgodba je namreč postavljena ob nabrežje Mure, kjer na samem stoji stara domačija, v kateri prebivata ostarela zakonca Ana in Jožef Koštrca. Njun vsakdan mineva v osamljenosti in revščini, predvsem pa v spokojni medsebojni naklonjenosti, dokler rutine ne prekine vznemirljiv prihod klateža, ki prosi za prenočitev. Skrivnosten in bradat možakar, ki je iz neznanega razloga na begu pred žandarji, se predstavi za Petra. Tako je sicer ime tudi njunemu vnuku, ki se nedolgo zatem prav tako prikaže na njunem pragu. Takrat je pri ostarelem paru zaradi sezonskega dela že nastanjena tudi družina Koren, ki jo poleg Ivana in Marte sestavlja še njuna hči, slepa deklica Katica. V nenavadni dinamiki med vsemi vpletenimi sprva kaže, da se nekaj plete med invalidno deklico in Petrom, a se ta nazadnje zaplete s Katičino mamo Marto. Ta v Petru, ki živi razburljivo in potepuško življenje, vidi priložnost za pobeg iz neizpolnjujočega življenja, v katerem se počuti utesnjeno v vlogi žene sezonskega delavca in mame slepe deklice. Zadeve se zapletejo, ko Katica svojemu očetu pove, da ga mama vara s Petrom. Ženinemu izdajstvu navkljub Ivan Petra posvari, da ga iščejo žandarji, ki so že na poti. Ta gesta ne reši njegovega zakona: čeprav se afera med Petrom in Marto konča, slednja zaradi želje po drugačnem življenju pripravi kovčke ter se nameni zapustiti moža in hčer. Katica prepozna njeno namero in prosi materinega ljubimca Petra, naj jo prepriča o nasprotnem. Prav tedaj pa so k domačiji vnovič namenjeni žandarji, ki iščejo Petra. Katica možakarja opozori, naj zbeži, nakar se sama izgubi v gozdu in v močvirju utone.
Znani igralci
V Povesti o dobrih ljudeh je nastopilo več znanih slovenskih in jugoslovanskih igralcev. Elvira Kralj je odigrala ostarelo in skrajno pobožno Ano, Karel Pogorelec njenega skromnega in potrpežljivega moža Jožefa, slavni zvezdnik partizanskih filmov Bata Živojinović je prevzel vlogo Petra Koštrca, Olga Kacjan pa se je prelevila v slepo Katico milega glasu. Majda Grbac je nastopila v vlogi po drugačnem življenju hrepeneče Marte, Sandi Krošl pa v vlogi njenega moža. O Povesti o dobrih ljudeh, ki so jo premierno predvajali 12. aprila 1975, je filmski zgodovinar Peter Stanković zapisal, da gre za »film, ki bi s svojo človeško toplino lahko talil ledene gore«. Filozof in dolgoletni Dnevnikov novinar ter filmski kritik Zdenko Vrdlovec pa poudarja, da je Povest o dobrih ljudeh »resda liričen, vendar tudi globoko konservativen film, ki v starčevskem paru opeva 'večne vrednote' toliko bolj lirično oziroma nostalgično, kolikor bolj so že izginile«.
Vojna tematika
Med filmi, ki so jih leta 1975 predstavili na filmskem festivalu v Pulju, je bil tudi Čudoviti prah režiserja Milana Ljubića, ki je leto prej postal direktor Viba filma. Ljubić je scenarij napisal po istonaslovnem romanu (Divota prašine, 1954) hrvaškega pisatelja Vjekoslava Kaleba. V ospredju je zgodba dveh mladih partizanov, imenovanih Deček in Goli, ki se po ofenzivi sovražnika prebijata do soborcev skozi opustošeno pokrajino. Lačna in izčrpana potujeta čez razdejane vasi, kjer naletita na veliko mrličev ter tu in tam kakšnega preživelega starca. V filmu, za katerega je režiser prejel priznanje Metoda Badjure, je, kot navaja Vrdlovec, nastopila zanimiva igralska zasedba: enega od partizanov iz dalmatinske brigade je v slovenščini odigral srbski zvezdnik Ljubiša Samardžić, kopica slovenskih igralcev – med njimi Jože Zupan, Ivanka Mežan, Angelca Hlebce, Ivo Ban – pa je nastopila v vlogah hrvaških ali hercegovskih kmetov in kmetic.
Trojico slovenskih filmov iz leta 1975 zaokroža drama Med strahom in dolžnostjo, ki ga je Vojko Duletič posnel po istoimenskem romanu Karla Grabeljška. Gre za v april 1941 postavljeno zgodbo, ki spremlja zakonca Kozlevčar. Na njuno domačijo v Polhograjskih dolomitih najprej vkorakajo Italijani, nato še belogardisti, pa četniki, domobranci in Nemci. Kmetoma uspe dolgo ustvarjati vtis nevtralnosti, čeprav skrivaj pomagata partizanom. Nekoliko neobičajen film, v katerem ni povsem jasno, kaj je resnično in kaj so prebliski iz preteklosti ali domišljije, je pri občinstvu sprožil mešane odzive. Veliko krutega nasilja, nelinearna zgodba ter skopi dialogi igralske zasedbe v postavi Borisa Juha, Marjete Gregorač, Ivana Jezernika, Angelce Hlebce in Demetra Bitenca so po drugi strani nekoliko bolj navdušili stroko. Vojko Duletič je namreč leta 1976 za režijsko kreacijo filma Med strahom in dolžnostjo prejel nagrado Prešernovega sklada.
