Nekoč je (zdaj že pokojni) odvetnik in planiški funkcionar Voje Šerbec - Daba na sodišču iskal znanca, preiskovalnega sodnika. Ko je prišel do njegove pisarne, je na vratih zagledal list, na katerem je pisalo: »Sem v zaporu.« Kaj hočeš, takšna je pač služba preiskovalnega.
Šerbec je pod sporočilom pripisal: »Končno!«
Naš nekdanji sosed (oče prav tako že pokojne Agropopove Šerbi) je bil silno zabaven mož. O njem kroži na desetine anekdot. Ampak v Dabovih časih so sodniki, razen po službeni dolžnosti, najbrž bolj poredko pristali na sodišču, kaj šele v zaporu. Zdaj, ko imamo demokracijo, pa se že zgodi, da jih posadijo celo na zatožno klop. Ne vem, kako se bo razpletla zgodba o višji sodnici, ki je dobrohotno razsojala primere »švicarskih« kreditov, potem pa še sama tožila banko, ki ji je prav tako posodila peneze v tej valuti. Ampak kaj hujšega najbrž ne bo. Več težav imajo vlade, skoraj vse po vrsti.
-
Leta 2005 so bile v Ljubljani doslej menda največje demonstracije v novi Sloveniji. Šestindvajsetega novembra se je na ulice podalo okoli 40.000 protestnikov, ki so jih v snežni metež zvabile sindikalne centrale, pa seveda tudi napovedi Janševih reform. Si predstavljate: novembra, pa snežni metež. Takšnega vremena zdaj ne delajo več! Policija je sicer naštela nekaj manj udeležencev, vendar – saj vemo, kako štejejo policaji. Tako, da vlada ni preveč slabe volje.
Se zgodi.
Pred leti, ko je ministre vodil Miro Cerar, so pred vladnim poslopjem razgrajali policisti. Prišli so s transparenti in duhovitimi napisi. Vpili pa so: »Lopovi, lopovi!« O petardah, ki so jih Šarčevi vladi pod nos nekaj kasneje metali poklicni gasilci, niso poročali, kar je razumljivo, saj so prepovedane in bi kdo od mimoidočih kaj lahko poklical policijo. Glede skandiranja je pa tako: demonstranti od nekdaj najraje kličejo lopove. Enkrat policisti, ti so za to še najbolj poklicani, enako pa so nekaj let zatem pred parlamentom vzklikali tudi proticepilci, ki se bojijo injekcij, zlasti tistih proti covidu.
No, pravosodni policisti, včasih smo jim rekli pazniki, so imeli za zdaj malce bolj vljudne prijeme. Zbrali so se na Dobu in še kje ter povedali, da imajo vsega zadosti. Zapori so prenaseljeni in nevarni. Plače so za takšno delo premajhne. Da pa jih imajo tudi oni dosti za ušesi, so dokazali s transparenti: »Vlada, dobrodošla pri nas za rešetkami!« Ali na Dobu oziroma na Povšetovi, kar je skoraj enako.
Pred davnimi leti se je rodila šala o tem, zakaj politiki raje gradijo zapore kot šole ali kulturne ustanove. Hm. Zato vendar, ker razni funkcionarji v šole ne bodo več hodili, kultura je tako ali tako le za kulturnike, v zaporih pa kaj lahko še pristanejo.
Naši novodobni politiki ne zidajo ne šol in ne zaporov. Pardon, enega v Dobrunjah pri Ljubljani ravnokar dokončujejo, toda če bodo oblasti še naprej trpale v celice vse živo, zadnje čase še največ tujcev, tihotapcev migrantov, bo tudi nova zaporniška palača kmalu prenizka. Mimogrede: zakaj jih raje ne izženejo tja, od koder so prišli? Saj kazen so na neki način že odslužili. »Hej, nikoli več ne pridemo v Slovenijo,« menda godrnjajo, »v zapore so nas natrpali kot sardine!«
-
Naš odvetnik iz uvoda se je nekega jutra ustavil v bifeju blizu sodišča. Naročil je seveda kavico. Malo je srknil, potem pa skodelico postavil na stol poleg sebe.
»Zakaj ste pa kavo dali tja?« je začudeno vprašala natakarica.
»Tako je bila 'švoh', da sem revici ponudil stol,« je odgovoril Daba.
Zdi se mi, da v časih, ki se napovedujejo naši vladi, razni ruparji in janše ne bodo takšni »gentlemani«, čeprav so začutili, da niso le kavice, temveč tudi vladina šofiranja vedno bolj slabotna …
