Najraje se vozim po naši romantični cestici ponoči. Avto brni, ko grize klance, žarometa ližeta opozorilne table, ki preprečujejo, da bi ljudje vozili kar počez in v jarke; tu in tam skočita na cesto košuta ali srna …

»Presneta nadlega!« sem nenadoma zarobantil, ko se mi je zadaj zableščalo. Ura je že pol enajst, kaj pa ta zadaj torej počne ob tej uri?

Kaj počne? Vozi za mojo ritjo, kot se reče v klenem šoferskem jeziku, mi sveti v vzvratna ogledala in mi gre na živce.

Ne, luči v ogledalu ne maram!

-

A žarometi so pač v prometu nujno zlo. Poznamo pa tudi drugačna svetila. Na ta vedno pazim, saj hitro pride do kakšne šlamastike.

Recimo, rešilne avtomobile človek zasluti že po bliskanju luči. Niti ne vem, kakšne barve so, ampak migotajo kot novoletno drevesce in jih je težko spregledati. Razen če si težko teslo. (Ne tesla!) Takšnih je na cestah kar nekaj. Zadnjič so reševalci vijugali sem in tja, se prebijali po natlačeni mestni štiripasovnici in naposled obtičali za nekim beemvejem, ki se kar ni dal. Šele ko je voznik rešilca pritisnil še na hupo, takšno posebno, ki zatuli, kot bi ti za hrbtom pihal živčen bik, se je nekako napol umaknil na zelenico.

Ne vem, kako je z vami, a mene še posebej vznemirijo modre luči. Ko jih zagledam v ogledalu, ne vem, kaj bi. Čeprav vem, kaj bi moral.

Pred leti, komaj smo šele dobili težko pričakovano demokracijo, sem lepo peljal po cesti in je začelo za menoj bliskati in piskati, kot bi bil sodni dan. Aha, sem si rekel, nekje gori, če ne gre morebiti za kakšno nesrečo ali kaj podobnega. In sem vljudno zapeljal domala s ceste ter je mimo mene švignil najprej policist na motorju, nato policijski avto z lučmi in sireno, za njim pa nekaj črnih avtomobilov.

Je že res, da se še spominjamo starih nedemokratičnih časov »črnih kolon«, ampak najmanj pet ali šest let pred prvimi demokratičnimi volitvami se je le redko kateri slovenski politik še upal voziti s temnim mercedesom in spremstvom, kaj šele s sireno. Preveč so se bali godrnjanja ljudi in (iz dneva v dan močnejše) opozicije. No, v koloni, o kateri govorim, so bili menda neki ministri »treh morij«. Šli so na večerjo in zato se jim je zelo mudilo.

-

Komercialne radijske postaje so že pred časom uvedle rubriko, v kateri poslušalci sporočajo, kje voznike čakajo radarji. Morda bi, če radijci že radi strašijo ljudi, dodali še eno poglavje. Lahko bi, denimo, poročali, kje vse se bosta tistega dne prikazovala lika predsednice ali premierja.

Ideja se mi je porodila ob sporočilih, ki iz raznih kabinetov dobesedno dežujejo. Še najbolj živahno je bilo med mandatoma Boruta Pahorja. Predsednik bo odprl sejem ta in ta, potem bo skočil na razstavo to in to, nakar bo švignil na sprejem na Brdu in zvečer govoril na proslavi. Če bi radijci poročali o tovrstnih premikih, bi imela takšna obvestila tudi prometnovarnostni vidik. Znano je namreč, da so tako predsedniška ter ministrske limuzine kot spremljevalni avti tako imenovana vozila s prednostjo, ki se ne plazijo prav po polžje po naših cestah. Torej, če nas bodo po radiu obvestili, bomo vsaj vedeli, kdo furja za nami, ko bomo zagledali modre in rdeče lučke ter se pravočasno pritajili v koloni, da ne bi bilo nesreče.

-

Tudi naši bivši ministrici za skladiščenje računalnikov se je nekoč mudilo. Tisto glede računalnikov je še nekako šlo, ljudstvo se je privoščljivo nasmihalo, opozicija renčala, koalicija je zmajevala z glavami, a ko je v Avstriji gospa vozila z modro lučjo, so vsi ponoreli. Modra luč, a si lahko mislite! Kdo pa je ona?

Morda pa bi se lahko iz prejšnjih »modrih« zgodb in »refleksov«, ki jih v nas izzovejo, vsi skupaj vendarle že kaj tudi naučili ...