Lucija Vrankar trenutno navdušuje v komediji Ženske brez filtra v režiji Ranka Babića in po scenariju Tine Gorenjak in Tanje Kocman. Veliko zgodb bi sicer imela povedati tudi iz lastnega življenja, saj je veliko potovala, tri leta pa je delala tudi kot stevardesa v Dubaju pri letalski družbi Emirati. Utrinke iz svojega življenja deli tudi na družbenih omrežjih, predvsem na instagramu, youtubu in tiktoku, kjer ima več kot 97.000 sledilcev. Upravlja pa tudi družbena omrežja drugih podjetij.
V Slovenijo ste se vrnili pred dvema letoma, zdaj pa je za vami že tudi prva odrska vloga. Kaj je pripeljalo do nje?
Ko je režiser Ranko Babić omenil, da potrebuje mlado, neizkušeno in zgovorno žensko, je Tanja Kocman predlagala mene, saj me že nekaj časa spremlja na družbenih omrežjih. Šla sva na kavo, nato pa sem se morala v enem koncu tedna odločiti, ali bom del tega ali ne. Ker zelo rada poskušam nove stvari, delala sem že 101 službo, sem si rekla, da če je že prišla taka priložnost, potem jo je treba zagrabiti. Ko smo začeli vaje, sem se sicer vprašala, ali sem prava za to nalogo. A potem, ko sem videla, da se premika v pravo smer, sem si oddahnila. Dobila sem tudi dosti zasebnih sporočil na družbenih omrežjih od svojih sledilcev, da so me prišli gledat in da so bili navdušeni. Zelo zanimivo je tudi, koliko slovenskih estradnikov zdaj ve, kdo sem. Zadnjič mi je dal Denis Avdič roko in sem bila čisto iz sebe. Fascinantno se mi zdi, kako majhna je Slovenija in kako se vsi poznajo med seboj.
Kako pa so vas sprejele druge ženske brez filtra: Nuška Drašček, Tanja Kocman, Tina Gorenjak in Desa Muck?
Vaje sem imela vedno sama, tako da sem jih spoznala šele teden dni pred prvo predstavo. Najprej me je bilo malo strah, saj so to le izkušene igralke oziroma ženske, ki so na odru že kar nekaj let, jaz pa sem neka Lucija iz Moravč. A so me takoj sprejele. Ko se skupaj peljemo na predstave, je tako, kot da gremo na izlet, vmes si povemo, kaj se nam je zgodilo med tednom, v zaodrju pa se bodrimo pred nastopi in si čestitamo po njih. Zdi se mi, da tudi zaradi tega predstava tako dobro funkcionira.
Ste se kdaj s humorjem izvlekli tudi iz kakšne manj prijetne situacije?
Da. Ko sem bila stevardesa, sem se s komičnimi vložki izognila veliko prijavam za slabo strežbo. Kadar nam je zmanjkalo določene hrane, sem namreč rekla gospodu ali gospe: »Samo malo, grem po padalo, skočim dol in pridem nazaj s piščancem.« Potem so se vsi začeli smejati in mi rekli, da ni problema, da bodo jedli pa govedino. Zdi se mi, da če znaš pristopiti s humorjem na pravi način brez žaljenja, lahko veliko lažje prideš skozi življenje.
Pogrešate delo stevardese?
Da. Pogrešam delo z ljudmi, potovanja, letala in to, da je tam zgoraj vedno sonce. Če bi imeli v Sloveniji letalsko družbo, po mojem ne bi bila del te predstave, saj bi se po vrnitvi iz Dubaja zaposlila v Sloveniji. Ampak žal te možnosti nimam oziroma bi morala iti spet živet v tujino, če bi hotela delati v Evropi. Moj cilj pa je bil od nekdaj živeti v Sloveniji, tukaj ustvariti družino in vzgajati svoje otroke v slovenski kulturi.
Kako pa so vaš odhod sprejeli prijatelji in prijateljice? Vam je uspelo ohraniti stike z njimi?
Bilo je, kot da ne bi nikoli šla, samo da so imeli nekateri po moji vrnitvi že otroka ali pa stanovanje. Nismo se slišali vsak dan, smo se pa enkrat na teden, v stiku pa smo bili tudi prek družbenih omrežij. Zelo sem hvaležna, da so me vedno vključevali v svoje življenje, pošiljali so mi slikice ali videe, tako da je bilo, kakor da sem zraven. Družbena omrežja zelo pomagajo pri tem, da nimaš občutka, da si odsoten. Kadar sem prišla na dopust, pa so si vedno vzeli čas zame, kar zelo cenim. Ker sem bila tukaj samo en teden, sem si ga želela maksimalno izkoristiti. Tako da sem šla en dan v hribe z eno kolegico, drug dan na kavo z drugo, tretji dan po nakupih s tretjo …
Pregovorne slovenske zavisti torej niste zaznali?
Ne, vsaj ne iz svojih bližnjih krogov. Je pa veliko ljudi iz mojega kraja spraševalo moje starše, kako sem in kako se znajdem v svetu, kjer je muslimanska kultura, izražali so tudi bojazen, da me bodo ugrabili, saj niso seznanjeni s tem, kako je tam, razen iz medijev, na podlagi česar imajo svoje percepcije.
Dosti vpogleda v vaše življenje bi sicer lahko dobili z ogledom vaših družbenih omrežij. Kdaj in zakaj ste se odločili za to, da ga boste delili s svetom?
Na youtubu začela objavljati leta 2017, saj se mi je to zelo zanimivo. Potem sem začela potovati in sem začela objavljati vloge in videe, da je lahko moj dedi spremljal, kje sem in kaj se mi dogaja. Iz tega se je potem razvilo vse drugo. Poleg ustvarjanja vsebin za moje kanale, s katerimi želim predstaviti pozitiven aspekt življenja v čisto navadnih stvareh, recimo ko si kuham kavo ali pa grem na pohod, za Hit Radio Center vodim instagram in tiktok, odpisujem naročnikom, pišem scenarije, snemam in montiram, poleg tega pa ustvarjam vsebine za Big Bang, potovalno agencijo Palma in za SWY brand.
Torej se da uspeti tudi brez golote?
Absolutno se da. Sama sicer nikogar ne obsojam. Vsak po svoje. Meni je merilo moja mami. Če česa moji mami ne bi pokazala, potem to ni za objavo.
Kdaj pa pridejo na vrsto predšolski otroci; po poklicu ste namreč vzgojiteljica predšolskih otrok?
Predšolski otroci so že bili na vrsti. Vodila sem cicibanove urice, jih učila angleščino in prek študentskega servisa delala v vrtcu. Zdaj jim včasih predstavim poklic stevardese. A za zdaj nimam časa, da bi delala tam. Zdi se mi, da bom to delala enkrat na stara leta, ne vem še, kdaj. Moram tudi še narediti strokovni izpit, diplomo pa imam.
Kaj pa si želite v letu 2025?
Želim si zdravja, sreče, veselja, da bi se imeli radi in da bomo doma vsi v redu.
