Podrobnosti usodne prometne nesreče, ki se je zgodila 30. septembra 1955 na eni od cest v osrednji Kaliforniji, najbrž nikoli ne bodo povsem razjasnjene. Zakaj je izredno hiter, močan in tudi izredno drag srebrn porsche spyder trčil v drugo vozilo, ostaja predmet številnih teorij in rekonstrukcij. A eno je nesporno: njegov voznik, James Dean, je tistega večera izgubil življenje, obenem pa pridobil status nesmrtne legende. Smrt pri komaj 24 letih, skoraj povsem na začetku kariere, ki je obetala ne le uspeh, temveč celo revolucijo v svetu filma, je pretresla Hollywood in tudi vse tiste dele sveta, ki uvažajo tamkajšnjo kulturo.
Drugačno občinstvo
Med zvezdniki, ki svojim dedičem tudi po smrti prinašajo po več milijonov dolarjev na leto, James Dean precej izstopa. V nasprotju z drugimi nesmrtnimi legendami, kakršni sta denimo Elvis Presley in Marilyn Monroe, je Deanova igralska zapuščina dokaj skromna. Posnel je vsega tri filme, a s svojimi vlogami v njih napravil tolikšen vtis, da še sedemdeset let po smrti velja za enega največjih igralcev prejšnjega stoletja. Za igro je bil nesporno nadarjen, konec koncev ga je pod svoje okrilje vzel sloviti newyorški učitelj igre Lee Strasberg. A talent sam po sebi ni tisto, kar ga je naredilo za legendo. Bistveno za njegov sloves je bilo to, da je imel priložnost zaigrati like, s katerimi so se lahko poistovetile množice.
V povojnem času, ki je ob gospodarskem napredku prinesel številne spremembe v družbi, se je močno spremenilo tudi razumevanje pojma mladosti. Če je bil prej prehod iz otroštva v odraslost hitrejši, se je v tem času začel daljšati, zaradi česar so mladi dobili priložnost razviti svojo kulturo in vrednote. Te se seveda niso vselej skladale z vrednotami, ki so jih imeli v čislih njihovi starši in starejše generacije, kar je neizogibno vodilo v naraščanje napetosti v družbi. Ta trenja so znali prepoznati nekateri filmarji, ki so v uporniški mladini, ki išče svoj prostor pod soncem, prepoznali potencialno ciljno občinstvo. Dotlej je namreč veljalo, da se za to demografsko skupino ne splača snemati filmov, če že, pa kvečjemu nizkoproračunske in ne posebno dodelane filme.
Iskanje pripadnosti
Ko je spomladi 1955 izšel film Vzhodno od raja (East of eden) režiserja Elie Kazana, je naletel na topel sprejem. Glavni razlog? Igra 24-letnega Jamesa Deana in njegova izjemno prepričljiva upodobitev zapostavljenega in jeznega mladeniča, ki globoko v sebi hrepeni po očetovi ljubezni ter občutku pripadnosti. Gre za teme, ki jih filmska industrija dotlej ni prav rada osvetljevala, gledalci pa so bili očitno sestradani pristnosti in likov, s katerimi se lahko poistovetijo. Uspeh tega filma je močno vplival na nastajanje filma Upornik brez razloga (Rebel without a cause), ki so ga začeli snemati približno takrat, ko je Vzhodno od raja doživel premiero. Studio Warner Bros od Upornika ni pričakoval veliko, a ko je videl, kakšna zvezda postaja James Dean, je odobril povišanje proračuna in snemanje v barvah. Režiser Nicholas Ray je tako nekaj začetnih črno-belih prizorov posnel še enkrat, tokrat v barvah.
Upornik brez razloga, najverjetneje najbolj znan med tremi filmi, v katerih je nastopil James Dean, je sicer začel nastajati veliko prej, v začetku štiridesetih, ko je bil Dean še osnovnošolec, ki je rad nastopal v šolskih predstavah. V tistem času je psiholog in pisatelj Robert Lindner izdal knjigo Upornik brez razloga: Hipnoanaliza kriminalnega psihopata, ki je pritegnila pozornost filmskih producentov. Natančneje rečeno, naslov je pritegnil njihovo pozornost, in še to samo njegov prvi del. Psihologu so plačali nekaj tisočakov za avtorske pravice in se lotili pisanja prve različice scenarija. Njegova vsebina se je izgubila, znano pa je, da so k sodelovanju povabili Marlona Branda, ki naj bi nastopil v glavni vlogi. Projekt je nato za nekaj let pristal v predalu, dokler ga niso vnovič oživili in od prvotnih osnutkov obdržali zgolj naslov.
Zgodba sledi trojici srednješolcev, ki vsak na svoj način išče bližino in razumevanje v svetu, kjer odrasli postavljajo vsa pravila. Jim je novinec v mestu, zmeden in jezen, Judy si želi očetove topline, a jo išče pri problematičnih fantih, Platon pa živi prepuščen samemu sebi. Po tragični mladostniški dirki, v kateri umre Judyjin nasilniški fant, se med trojico ustvari posebna vez. Zatečejo se v zapuščeni observatorij in za hip izkusijo tako želene občutke varnosti in pripadnosti. Toda svet zunaj je neusmiljen. Ko jih izsledi policija, se Platon odzove v paniki in policija ga ustreli. Film se konča žalostno, a tudi s prvo iskreno gesto med Jimom in njegovim očetom.
Tragična trojica
Preden je režiser Deanu ponudil pogodbo, ga je hotel dobro spoznati in preveriti, ali je pravšnji za vlogo nemirnega in uporniškega Jima. Kot je povedal kasneje, je njuno spoznavanja vključevalo precej pijančevanja, med katerim je spoznal, da Jima ne bi mogel nihče odigrati bolje od Deana. Precej več dvomov je bilo prisotnih pri izbiri igralke, ki naj bi upodobila Judy. Za vlogo se je zelo zanimala Natalie Wood, 16-letnica, ki je bila slavna zaradi otroških vlog prikupnih dekletc. Da bi nastopila v Uporniku brez razloga, se je zdelo povsem neprimerno tako njenim staršem kot režiserju Rayu, medtem ko se nobenemu od njih ni zdelo neprimerno, da ima 43-letni Ray afero z mladoletno Natalie. Kljub temu ji ni hotel dati vloge v Uporniku. Da je dovolj uporniška, da bi lahko nastopila v vlogi Judy, se je odločil šele po tem, ko je bila udeležena v lažji prometni nesreči in jo je zdravnik označil za »frdamano mladoletno prestopnico«. Odločitev se je izkazala za pravilno. Natalie Wood se je z vlogo v Uporniku brez razloga iz otroške igralke uspešno prekvalificirala v resno igralko in si za upodobitev neposlušne Judy prislužila svojo prvo oskarjevsko nominacijo. Slednje je bil prav tako deležen Sal Mineo, 17-letnik, ki je nastopil v vlogi zasanjanega in občutljivega Platona.
Upornik brez razloga je izšel konec oktobra 1955, slab mesec po Deanovi smrti. Prve kritike niso bile najboljše, kar je razumljivo, saj časopisne kritike običajno pišejo starejši ljudje. Nasprotno pa je mladina film takoj vzela za svojega. Način, kako Deanov lik drži cigareto, kakšno pričesko ima in kako se oblači – vse to je postalo predmet posnemanja v generaciji, ki je na filmskem platnu končno uzrla like, s katerimi se je lahko poistovetila. Upornik brez razloga ima dandanes kultni status. K temu dejstvu je najbrž veliko pripomogla tudi kruta usoda, ki je doletela trojico glavnih igralcev in zaradi katere nekateri pravijo, da je film preklet: Deana je istega leta vzela cesta, Minea je pri 37 letih v srce zabodel dostavljalec pice, Woodova pa se je pri sedeminštiridesetih utopila v nikoli povsem pojasnjenih okoliščinah.
