»Na, že spet!« sem zarobantil in kar malce udaril po mizi. Mila soproga me je z zanimanjem pogledala, rekla pa ni nič. Saj se včasih res ne splača.

»Poglej, spet piše v časopisu, da Slovenija ne zna pobrati evrov, ki ji jih ponuja Evropa. V Bruslju imajo vreče, polne milijonov, pa jih ne znamo porabiti. Kaj ko bi vladi ti, ki si skrbna in varčna gospodinja, malo pomagala?«

Ha, smešno, kaj? Meni se vsaj tako zdi. Ženi pa moj dovtip ni bil preveč všeč. Nemara samo zato, ker je zelo skromne nature in nerada vidi, kadar jo hvalim ...

Drugače je zgodba skoraj takšna kot pred leti, čeprav pod drugo vlado. Slovenija je pri črpanju evropskih sredstev v sedanjem kohezijskem obdobju najpočasnejša med vsemi državami. Čaka nas 4,5 milijarde, doslej pa smo porabili le 0,7 odstotka sredstev. Drobiž. Za znoret!

-

Skratka, časopis pravi, da je naša pokončna deželica glede črpanja evropskih skladov, kot skoraj običajno, bolj na repu. Čeprav se vlada na drugi strani hvali, da to ni res, ampak je celo obrnjeno.

Eh, kdo bi vedel. Ampak če je to o našem repu res, se mi zdi zelo svinjsko. Zveni skoraj tako kot v tistem vicu o Gorenjcu, ki je vsak dan molil, da bi zadel na loteriji. Dokler ni nekega dne tam zgoraj zagrmelo: »Saj boš zadel, krščenduš, samo da mi ne boš več tečnaril. Ampak prej vsaj srečko kupi!«

Ne vem, ali naši vrli vladarji vsaj molijo, če že prošenj (se pravi projektov) za denar ne znajo napisati. Milijoni namreč ne pridejo sami od sebe, da bi recimo bruseljski bankirji kar čakali pred vrati naše vladne pisarne, tako kot so nekdaj slovenski prihajali ponujat kredite Igorju Bavčarju, ampak je treba najprej poslati program, izpolniti kup tabel in priložiti nekaj kolekov. Šalabajzarji.

-

Toda čudno: vladarji se menjajo, problemi se pa kopičijo. To pa najbrž zato, ker birokrati, ki so okostje oblasti, ostajajo. Prihajajo novi, ker so »naši«, »njihovih« pa ne morejo odpustiti. V zakonu namreč piše, da Robertova Klara sicer lahko zamenja Janezovo Micko, to pa lahko premakne le kam v kot ali v klet. Zadnjič nam je soseda, ki je bila dolga leta zaposlena v naši največji zdravilski ustanovi, povedala, da je bilo nekoč pri njih okoli 3500 zaposlenih, danes jih je več kot dvakrat več! Vsak direktor je pripeljal cel bataljon novih pametnjakovičev, ki so postali nadšefi bivših šefov. In tako dalje. Pardon: nihče od direktorjev ni s seboj pripeljal zdravnikov ali medicinskih sester!

In enako je tudi v državni upravi. Pisarn je vedno dovolj.

Po ministrstvih je na desetine pravnikov in sekretarjev. Ko pa je treba napisati kakšen zakon, morajo najeti odvetniške pisarne ali profesorje s fakultet. Zakaj? Ker se njihovi pravniki ne izobražujejo in so usposobljeni le za pisanje ekspertiz o tem, česa vse se ne da storiti, in razlag o pravicah do odklopa. V elektropodjetjih recimo zaposlujejo tudi ostarele starlete in propadle politike, ker se je pač treba dobrikati vsem stranem neba, za vse drugo pa itak poskrbijo pogodbeni svetovalci.

Tudi sedanja vlada, kot vse prejšnje, »dela dobro«. A prvi predsednik države je zadnjič rekel, češ da se včasih vede kot slon v trgovini s porcelanom.

Na porcelan in slone se jaz slabo spoznam. Meni se zdi, da bi bila bolj slikovita pravljica o mojškri Klari: revica je podnevi šivala, ponoči pa parala. Najprej je vse super, potem gremo malo nazaj, razdremo prejšnjo uredbo – in šibamo naprej …

-

Zato pravim, da bi vladi res rade volje pomagal. Že kar jutri pišem v Bruselj: »Pošljite denar iz vaših skladov začasno na moj prehodni račun, bo kar moja žena malo popazila nanj.«

Šivilja Klara naj gre pa na šiviljski tečaj!