Pravzaprav sem napisal samo naslov. Potem je reklo šk, in je crknila elektrika.
»Kaj naj zdaj ob sveči pišem?« sem zarobantil. Pa me je mila soproga prijazno opomnila, da je na primer Shakespeare ob lojenkah ter popackan od črnila napisal najboljše drame in komedije vseh časov.
No, saj ima najbrž prav, ampak brez elektrike ni napredka. Kam pa pridemo, če bomo spet ždeli v temi? Ves svet brni na spletu, se prereka, zbada, komentira in tudi ustvarja, a mi bomo pa pod vaško lipo kadili fajfe ter modrovali o minljivosti življenja?
Ja, bil sem zelo jezen, čeprav so elektrikarji kar hitro prihiteli in nam zaradi prekinjenega kabla naredili obvod, tako da tale odstavek že pišem ob luči in na svoji računalniški šklemfi.
Tisto o internetu mi je dalo misliti. Naš odlični pisatelj Drago Jančar se je v knjigi z naslovom Zakaj pisati kar malo razhudil. Kdor ima nekaj minut časa, pametuje po raznih spletnih forumih. Izgubljajo se kriteriji, idejni, moralni, vsakršni, je napisal. »Človek, ki je napisal deset knjig, ima v tej informacijski džungli enako težo kot nekdo, ki deset knjig niti prebral ni.«
Toda, je bilo pred izumom interneta kaj bolje? No, pri nas res ne, ker smo imeli nekoliko poseben sistem. Ljudstvo je polemiziralo in šimfalo ob šanku, politiki vseh rangov pa so vezli otrobe v sejnih sobah. Kajti če se po čem spominjamo prejšnjega sistema, je bila to kultura duhamornega nakladanja in brezveznega razpravljanja. To je spomin na zakajene sejne sobe, dolge sestanke delavskih svetov, osnovnih organizacij partije, sindikatov. A to seveda na žalost kljub vsemu ne pomeni, da smo se nakladačev v demokraciji povsem znebili …
-
Kmalu bomo imeli novo interpelacijo. Notranji minister bo moral pojasniti, zakaj opozicija nima prav. In za to bodo zapravili običajnih 12 ur. Potem bodo glasovali in se prešteli. Če ne bo čudeža, bo koalicija podprla ministra. Tako kot vsakokrat, razen v dveh zgodovinskih izjemah.
Mar ne bi stvari poenostavili? Poslanci, ki so predlagali interpelacijo, bi obiskali koalicijo in vprašali: »Boste glasovali proti?«
»Seveda,« bi odgovorili vladajoči.
»No, potem pa nič. Gremo lahko kar zdajle na pivo ...«
Ja, seveda. Če pa pri nas še vedno kraljuje kultura nakladanja, čvekedranja in mlatenja prazne slame. Pa saj ne nakladajo le poslanci! Zvesto jim sledijo ministri, uradniki, šefi strank. Pa kajpak tudi »visoke živine«. Vsepovsod sami vsevedi.
Kaj pa mediji? Vedno so o njih govorili, nekateri tudi prisegali, da so, pardon, blago naklonjeni levici.
Toda če te dni odpremo časopise in prižgemo televizorje, se vsepovsod sliši in bere le kritika. In nakladanje. Tako kot od nekdaj. Spomnimo se le vlade Boruta Pahorja: Pahor se ne more odločiti, Pahor okleva, Pahor razmišlja, Pahor je en čisto navaden Pahor … Nič drugače se ne godi Golobu ali prej Šarcu in Cerarju.
Novinarji so morda tem bolj jezni na Roberta ravno zato, ker so ga imeli bolj za svojega, kot bi to smeli trditi o Janši, in mu sleherno napako še bolj zamerijo kot njegovemu ne preveč priljubljenemu predhodniku? Gremo naprej: morda je sedma sila tako sitna zato, ker ni več tako sproščena, kot je bila prej. Ali drugače: zdaj jim je skoraj žal, ker ne vlada več Janša, ki so ga kritizirali z veliko večjim užitkom, tako rekoč spontano in predano.
-
Preden mi nemara spet ne mrkne elektrika, naj povem, da je Jančar tudi o naših »vsevedih« napisal lepo misel: »Kdor vse ve, običajno ne ve in ne razume ničesar.«
Moja napoved: mislim, da ga bo precej slavnih Slovencev tožilo. Vsaj trideset politikov, poslancev, in morda še kakšen TV-voditelj.
Glede premierja pa namig od zvezd še čakam ...
