Film Belo se pere na devetdeset režiserja in soscenarista Marka Naberšnika ter producenta Aleša Pavlina, ki je nastal po resničnih dogodkih in istoimenskem avtobiografskem romanu Bronje Žakelj, je upravičil sloves enega najbolj pričakovanih filmov leta, kar dokazujejo tudi razprodane dvorane in stoječe ovacije ob koncu filma. Verjetno pa bo postavil tudi rekord po številu uporabljenih robčkov in omedlevanju ljudi ob prizoru punkcije kostnega mozga. O nastajanju filma in o odzivih občinstva nanj smo se pogovarjali z režiserjem in scenaristom Markom Naberšnikom.
Ste pričakovali tak uspeh filma?
Pričakovanja se pred premiero vedno pojavijo, brez tega ne gre. Odziv gledalcev je pri filmu zelo pomemben. Njim je namreč pripoved v sliki namenjena. Ne snemaš filmov z namenom, da bi kinodvorane samevale. Podatek, da je film postal najhitreje razprodan film v 36-letni zgodovini festivala Liffe, je navdušil celotno filmsko ekipo. Razprodane so tudi premiere po Sloveniji. Upal sem, da bodo gledalci film nestrpno čakali, ta uspeh pa je presegel vsa pričakovanja.
Kako pomembno se vam zdi, da slovenski film doživi tak odziv občinstva že pred premiero?
To je zelo pomembno. Zanimanje za film že pred premiero je dobra popotnica za kinematografsko distribucijo. Danes, ko je avdiovizualnih podob okoli nas zelo veliko, ko mobilno televizijo vsak nosi kot aplikacijo na pametnem telefonu, je res neprecenljivo, da je film tako pričakovan. Tak moment dviguje priljubljenost slovenskega filma nasploh. In ne le moj film, vsak film, ki mu uspe na festivalih ali pri gledalcih, vpliva pozitivno na dober sloves slovenskega filma.
Kaj si želite, da bi gledalci odnesli ob ogledu filma?
Ne gre toliko za mojo željo, kaj naj gledalci odnesejo od ogleda filma, bolj gre za sporočilo, ki ga ima film in že prej knjiga. In sicer je to film o minljivosti, družini in veri v življenje. To pa so tematike, ki nagovorijo prav vsakogar. Če bodo gledalci po ogledu filma ozavestili, da lahko čas, ko nekdo zaradi bolezni ali smrti izgine iz našega življenja, prehitro mine in da je vredno tistim, ki so nam blizu, nameniti svoj čas ter pozornost, bo to že veliko.
Tudi vam ob ogledu še kdaj priteče solza?
V filmu je veliko prizorov, ki me ganejo. Največ ganljivih trenutkov pa smo kot ekipa doživeli med snemanjem. Takrat smo te lepe, a tudi žalostne trenutke prvič zares doživeli, zato je bilo na snemalnem mestu kar nekaj solz. A prav to je tudi smisel takšnega filma – da se dotakne src. Če bi gledalci med ogledom ostali ravnodušni, to ne bi bilo prav. Ker se je o filmu že razširil glas, da je med ogledom težko ostati brez solz, so se mnogi na premieri opremili z robčki. Po ogledu pa so meni in drugim članom ekipe v šali kot kompliment povedali, koliko robčkov so med gledanjem porabili.
Film ste ustvarjali sedem let. Kaj vam je vzelo največ časa?
Nastanek filma je dolgotrajen proces. Zahteven je bil že prvi korak, ko sva z Bronjo začela pisati scenarij. Prenesti zgodbo iz romana v film ni lahko, saj gre za dva različna načina pripovedovanja zgodb. Naslednji korak je bil produkcijski izziv, da za film pridobimo dovolj finančnih sredstev. Tukaj je sodelovanje vključevalo šest držav, poleg Slovenije, ki je prispevala večinski delež, so sodelovali še Hrvaška, Črna gora, Makedonija, Srbija, Italija ter evropski sklad za podpiranje koprodukcij Eurimages.
Na kakšen način sta z Bronjo Žakelj pisala scenarij?
Z Bronjo sva med pisanjem scenarija najprej iskala prizore, ki so za filmsko pripoved bistveni. Skupaj sva napisala prvo različico scenarija in ta je obsegala več kot 180 strani, kar je za celovečerni film seveda preveč. Običajno so scenariji dolgi okoli 100 strani. Tako sva morala razmisliti, kaj lahko skrajšava. Na koncu sva se osredotočila na družino Žakelj in vse, kar je bilo z njimi neposredno povezano. Preden smo začeli snemati, je tako obstajalo šest različnih verzij scenarija. Vsaka malo krajša od predhodne.
Koliko pa ste sodelovali pri izboru igralcev?
Sestaviti igralsko ekipo je vedno zahtevno, tokrat še posebno, saj je šlo za film, ki temelji na resničnih dogodkih, in so vse osebe, prikazane v njem, resnične. Z Bronjo sem se veliko pogovarjal o njeni družini in skupaj sva si ogledala vse njene zasebne fotografije. Na podlagi tega smo skupaj s produkcijo začeli oblikovati filmsko družino Žakelj. Ko je bila igralska zasedba izbrana, je bila Bronja presenečena, koliko skupnih lastnosti imajo filmski igralci z njenimi resničnimi družinskimi člani.
Zakaj pa ste poustvarjali RTV-prispevke, namesto da bi uporabili arhivske posnetke?
Arhivski posnetki iz tistega časa so za današnje razmere zelo slabe kakovosti. Tehnično niso več ustrezni, tako zelo se je spremenila tehnologija do danes. Zato smo, da bi bila slika enotna, poustvarili posnetke iz tistega časa. To smo sprejeli kot izziv, saj gre konec koncev za igrani projekt, kjer je poustvarjena celotna vsebina filma. Smo pa k sodelovanju povabili TV-voditelje, ki so v tistem času resnično vodili podobne informativne oddaje. Ta izkušnja je bila čudovita.
Kako težko pa je bilo najti lokacije, glede na to, da se zgodba dogaja v 80. letih?
Notranje prizore smo večinoma posneli v studiu. Lokacije, umeščene v Ljubljano, pa je bilo precej težje poustvariti, saj Ljubljane iz osemdesetih let ni več. Ljubljana je preprosto drugačna. Tam, kjer je danes cona za pešce, polna novih trgovin, je nekoč potekal promet in čez Tromostovje so vozili avtobusi ter osebna vozila.
Kako se vi spominjate teh časov? Se tudi vam zdi, da je bilo takrat vse lepše in bolj enostavno?
V času, ko se dogaja film Belo se pere na devetdeset, sem dejansko odraščal. To je bilo zelo zanimivo obdobje, še posebno, ko se je začel razcvet prvih satelitskih programov in računalnikov za osebno uporabo, a hkrati obdobje, ki nikakor ni bilo preprosto. Seveda lahko skozi otroške oči, ki jim je prihranjen svet odraslih težav, to obdobje vidimo kot lepo – tudi sam nimam slabih spominov nanj. Kljub temu se spominjam, da so bila osemdeseta leta v takratni Jugoslaviji zaznamovana s pomanjkanjem bencina: uvedli so bone za gorivo, avtomobili so nekaj časa smeli voziti po sistemu par-nepar, primanjkovalo je pralnega praška in kave, zato so starši to hodili kupovat v Avstrijo. Spominjam se tudi visoke inflacije, ko so pri mesarju cene pisali kar s kredo na tablo, saj so se v nekaj dneh lahko občutno povišale.
Bila so tudi lepa obdobja …
Lepa plat tega obdobja pa je bila igra s prijatelji na dvorišču. Stanoval sem v manjšem blokovskem naselju, dvorišče pa je bilo polno otroškega smeha. Danes me žalosti, ko vidim, da je to isto igrišče pokošeno, na njem pa so obešene opozorilne table: »Ne hodi po travi« in »Sprehajanje psov prepovedano«. Pokošeno igrišče sameva – nikjer nobenega otroka med bloki. Danes so igro na dvoriščih zamenjali pametni telefoni z aplikacijami. In to ni samo moj pogled.
