Disko Turist se je leta 1980 odprl v kletnih prostorih hotela Turist ali današnjega City hotela v Ljubljani, ki je imel pred drugo svetovno vojno družinsko ime hotel Štrukelj, Turist pa je postal leta 1949, ko je iz zasebne lasti prešel v družbeno. Kaj je bilo tam pred letom 1980, se ne ve natančno. Diskoteke so po Sloveniji v vsakem primeru obstajale pred Turistom, s Stopoteko pod Halo Tivoli na čelu, ki je začela obratovati leta 1968, v kontekstu pionirskih dni pa je treba omeniti vsaj še klub na kopališču Ilirija.
Razvid nekdanjih slovenskih diskotek pravzaprav daje vtis, da so bili disko klubi skozi terminologijo Divjega zahoda osrednji regionalni »saluni«. Če te je res vznemirjala ideja spoznati lokalno sceno, vključno z glavnim lokalnim težakom ali več njih, se ti je želja lahko uresničila v lokalnem disko klubu. Uran Trebija, Park ali Pibernik Bled, Simfonija Vrhnika, Slovenija Ribče, Berda Vnanje Gorice, Komenda, Kovač ali Šporn Radomlje, Kanu Zbilje, Skala Preddvor, Bruno Gabriele oziroma Sevnica, grosupeljski motel, Titanic Sežana, Tivoli Portorož, hotel Creina Kranj, disko Golnik in tako naprej so zgolj nekateri izmed njih, pa so našteti zgolj najbolj razvpiti.
Kernov osrednji mestni klub
Sploh posebna zgodba so bili nekdanji klubi v Kranjski Gori, kjer je imel svojega vsak hotel, če ne tudi penzion. Obenem je v Kranjski Gori leta 1980, torej sočasno kot Turist v Ljubljani, začela delovati tudi diskoteka Klub, kot remek delo Hermana Gregorčiča alias DJ Ernija, največjega impresarija in promotorja plesne glasbe pri nas. »Klub v Kranjski Gori je lahko deloval zaradi tujih turistov. Oni so bili dovzetni za tedaj sodobno plesno glasbo, medtem ko slovenskemu občinstvu plesna glasba ameriškega soul in obenem temnopoltega izvora ni bila posebno všeč. Slovenski fantje, vključno z Ljubljančani, so v klub prišli prej pit kot plesat. Naročili so dva kozarca piva in hoteli slišati pesem Una paloma blanca,« značilno slovenske disko okoliščine nekoč opisuje gospod Gregorčič.
Vrtelo se je prej to, čemur bi se danes reklo apres ski program, kot pa plesna glasba, kakršna je konec 70. let tresla Studio 54 v New Yorku. A Janoš Kern je bil vendarle bližje slednjemu. Kot se spominja Gregorčič, sta se spoznala v Londonu, kamor sta oba prišla kupit plošče: »Na koncertu Kool & The Gang konec 70. let me je nekdo dve vrsti za menoj poklical, ali sem to jaz, in bil je on. Bil je nekoliko mlajši kot jaz, je pa razumel pravo plesno glasbo. Zato je tudi prišel v London. Tudi sam sem namreč sprva v sedemdesetih, ko sem še delal v Prisanku v Kranjski Gori ali v Plavi laguni v Poreču vrtel predvsem rok, potem pa sem prek delovanja v Riminiju v Italiji, ki je bil takrat razvpito turistično mesto podobnega statusa, kot ga je kasneje pridobila Ibiza, spoznal bolj plesne zvrsti ter na koncu pristal v soul in jamajških vodah.«
Ob ljubljanskem seznamu disko klubov iz 80. let je mogoče dobiti vtis, da je imel vsak mestni predel svoj disko; Stopoteka, Čuk klub, kasneje Valentino, disko Šiška, motel Medno, Mak, Platožer, Super Li, balinišče Kodeljevo, Titov dom na srednji grafični šoli, M klub, Black Jack, disko Amerikanec, v kasnejših letih vsaj še K4, Babilon in Eldorado ter seveda diskoteka Turist, ki je imela položaj osrednjega mestnega kluba.
Ples ni bil glavni vzgib
Tudi Turist je začel na osnovni rokerski pogon, saj je bil prvi didžej Dragan Bulič, ki poudarja, da je bil klub tudi prizorišče številnih živih nastopov, s prav tako nedavno pokojnim Zoranom Crnkovićem in njegovo zasedbo Jutro na čelu. Ne nazadnje je bil nadstropje višje med glasbeno srenjo nadvse priljubljen dnevni bar, iz katerega se je proti koncu dneva nemalokdo zgolj preselil nadstropje nižje. Sprva je obratoval zgolj do druge ure zjutraj, kasneje se je obratovalni čas podaljšal. Kot je za disko izročilo značilno, so na vratih veljala nedemokratična pravila. O vstopu je odločala široka diskrecijska pravica redarjev iz ragbijaško-karatejskih vrst, ki niso spuščali vsakogar naprej. V dnevih, ko je na ozkem vhodu čakalo na vstop po dvesto ali več ljudi, so lahko moški vstopili samo, če so bili v paru z žensko, za kar se je sicer dalo dogovoriti v gneči. Kdo drug ni smel noter zaradi superg in podobno. Seveda to ni veljalo za obče uglednejše osebnosti, kot tudi ne za tiste, ki so bili prijateljski z redarji. Če je državljan dosegel status, da so ga spustili v Turista, ne da bi plačal vstopnino, si je to lahko štel v življenjski dosežek. Veljalo je tudi nepisano pravilo, da je moral neznan in nedokazan prišlek v garderobi oddati jakno ali plašč, zaradi česar se je lahko počutil kot drugorazredni piščanec, oskubljen za ključno perje. Spet v nasprotju z dokazanimi obiskovalci, ki se jih je v klub spuščalo v jaknah in so na tak način zadržali celovitost svoje pojavnosti.
A v primerjavi z Valentinom, ki je prav tako veljal za osrednje mestno zabavišče, je bil disko Turist mladinskim vrstam vendarle bolj naklonjen klub. Klub, v katerega so ob petkih navalili ljubljanski srednješolci, kar je nemalokrat pomenilo gnečo, v kateri se je bilo komaj mogoče premakniti, kaj šele plesati, čeravno tudi v Turistu ples pretežno ni bil glavni vzgib za obisk, ampak so bili to prej gnetenje, pitje in seveda parjenje. Pametni se je petkom izognil in si izbral vsaj soboto, če ne termin med tednom. Kdaj že so imele ženske prost vstop? Ob torkih, mar ne?
In končajmo s ključnim pojmom minulega ponedeljka. Z inavguracijo, seveda. Vprašanje je, katera je bila prva diskoteka Melanije Trump, izvorno Knavs. Njeni poznavalci resda pravijo, da krepostno ni pretirano hodila ven, a če je v Ljubljano prišla sredi 80. let, bi disko Turist lahko spadal v njeno temeljno izobrazbo. Če to seveda vendarle ni bil disko Gabrijele v Sevnici?
