Večina od 365 ali v skrajnem primeru 366 dni v letu je v koledarjih označenih kot svetovni dan tega ali onega. In tako je generalna skupščina Združenih narodov (OZN) pred skoraj tremi desetletji 21. november razglasila za svetovni dan televizije. OZN želi tako pospešiti izmenjavo televizijskih programov, posvečenih miru, varnosti, ekonomskemu in socialnemu razvoju ter kulturni izmenjavi. Televizija lahko zaradi svoje ključne vloge pri razvoju informacijske družbe pomaga pri distribuciji visokokakovostnih vsebin tako v razvitih državah kot državah v razvoju.
Prvi brezžični prenos slike je leta 1922 uspel Francisu C. Jenkinsu in deset let pozneje je britanska javna televizija BBC začela redno televizijsko oddajanje. TV Ljubljana pa je redno začela oddajati precej pozneje, 28. novembra 1958 v okviru skupne mreže, Jugoslovanske radiotelevizije (JRT), pri čemer je vsak od treh studiev (Zagreb, Beograd in Ljubljana) prispeval okrog tretjino programa.
Nekoč je televizor stal toliko kot manjši avto in so si ga lahko privoščili le redki. Še v devetdesetih letih prejšnjega stoletja je bil v večini domov le po en televizor, ki je bil nekakšno središče družinskega življenja. Danes je potrošno blago s kratkim rokom uporabe.
Tudi način gledanja televizije se v zadnjih nekaj desetletjih zelo hitro spreminjal. Sodobnejši interaktivni televizorji imajo dostop do interneta in različnih aplikacij. Zaradi velikega izbora programov in možnosti ogleda vsebin za nazaj visokemu odstotku zemljanov televizija predstavlja pomemben način preživljanja prostega časa. Kot ugotavljajo nekatere raziskave, so televiziji najbolj zvesti Američani, čeprav tudi v ZDA gledanost televizije upada, zlasti med mlajšimi generacijami. Precejšnji ljubitelji televizije so še Poljaki, Japonci, Brazilci, Rusi, Italijani, Španci, Francozi, Nemci in Britanci.
Kako in s čim lahko televizije v teh časih sploh še prepričajo gledalca, da bo čim dlje ostal pred televizijskim zaslonom, je vprašanje za milijon dolarjev in še kakšen cent več. Komercialne televizije si med drugim pomagajo z najrazličnejšimi, vse bolj ekstremnimi resničnostnimi šovi in sproti ugotavljajo njihovo gledanost. Pri javnih televizijah je bolj zapleteno, saj gledanost ne more biti glavno merilo uspeha. In le na videz je odgovor zelo preprost: ponuditi gledalcem tisto, česar ne dobijo na komercialnem televizijskem trgu …
