Eden od pionirjev in največjih mojstrov komedije v Sloveniji Perica Jerković je v dveh desetletjih ustvarjanja pustil neizbrisen pečat na standup in gledaliških odrih, v največjih TV-šovih in tudi na spletu. Zadnja leta ste ga gledali v tematskih predstavah, na prvi pomladni dan pa bo v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma kar dvakrat razkril, kako žonglira med kariero šaljivca, dvema otrokoma, družinskim nakupovanjem, prvimi znaki staranja, sodobnim svetom aplikacij in umetno inteligenco.
Zaradi velikega zanimanja boste svoj standup v Gallusovi dvorani 21. marca izvedli kar dvakrat. Vas je presenetilo tako veliko zanimanje?
Verjel sem, da lahko razprodamo Gallusovo dvorano, me je pa presenetilo, da gre tako hitro in da bomo razprodali dva termina. Ob vseh drugih prireditvah, ki jih je konec marca res veliko, se je našlo kar 3000 ljudi, ki bi si tisti večer radi ogledali moj šov na največjem koncertnem odru pri nas. Počaščen in ganjen sem. Mislim, da velik del ljudi pride iz podpore in ne zgolj iz potrošniškega motiva keš-za-smeh.
Kako to, da ste se šov odločili izvesti dvakrat v istem dnevu?
Ni lahko dobiti želenega termina za Gallusa, 21. marec je bil edini dober termin, ki je bil na voljo. Prvi pomladni dan pa se mi je zdel zelo posrečen, petek je, ljudem ne bo treba razmišljati o službi naslednje jutro … Idealno.
Zakaj niste raje izbrali večje dvorane, recimo Hale Tivoli?
Razloga sta dva. Prvi je, da nisem mogel vedeti, da bo tako velik odziv, drugi pa, da veliko raje takšen šov izvedem v koncertni kot v športni dvorani. Kakovost ogleda v prostorih, ki so namenjeni odrski uprizoritvi, je preprosto višja. Z Matejem Avanzom, ki je v veliki meri prevzel organizacijo, sva predebatirala vse opcije in se odločila za Cankarjev dom. Izkazalo se je, da je bila odločitev pravilna.
Po šovu boste torej zelo upravičeni do pregovorne spomladanske utrujenosti. Vas ta tudi sicer daje?
Za zdaj ne, bomo videli, kako bo marca. Hecna je ta spomladanska utrujenost, mene zna doleteti sredi poletja. Sem pa že poskrbel, da bom dovolj spočit, dva dni pred dogodkom in dva dni po njem je koledar prazen.
Pridejo morda s pomladjo tudi kakšne druge tegobe, kot je recimo alergija na cvetni prah?
K sreči ne, alergije in loterijski zadetki so se me do zdaj ognili.
Na kaj ste sicer najbolj alergični, kaj vas najbolj moti v naši družbi?
Najbolj me zmoti očitna krivica. Ne maram brezobzirnih ljudi. Ne maram manipulatorjev množic ali posameznikov oziroma pijavk, ki med populacijo najdejo svojo nišo med tistimi, ki jih je najlažje izkoristiti. Ne maram pretirane pragmatičnosti, niti pri ljudeh, ki jih imam sicer rad. Glejte, komik sem, stvari, ki me žulijo, ne manjka! Če sem malo bolj trivialen, motijo me tudi tisti, ki na družbenih omrežjih poslikajo zajtrk in dopišejo: »Njammm, avokado!« Kaj njammm, rastlinska maščoba? Koga ti farbaš?
Kdo pa vam najbolj kravžlja živce doma?
Hčerkica, nedvomno. Vsem trem nam daje vetra. Razgraja, razmetava, nagaja bratcu, teče bosa in naga okrog, skače nama po glavi, poje na ves glas … Ljudje bi rekli: Bodi srečen, to pomeni, da je vesel in zdrav otrok! To že drži, to dejstvo mi ne uide in sem hvaležen, ampak vseeno. Enako bi lahko rekli tudi za divjega prašiča v stanovanju. Uničil ti je sedežno za tri tisočake? Pa kaj, bodi vesel, da imaš zdravega vepra! Žena ji kljub mojemu nasprotovanju vztrajno kupuje igrače, ki jih ona v desetih sekundah tako razmeče, da mi to potem pospravljamo deset, petnajst minut. Skozi sem dal veliko tehničnega šolanja in to me spravlja ob živce čisto z vidika optimizacije in smiselnosti. Mala se zaveda, da jo obožujmo, in si marsikaj privošči. Celo pest bombonov haribo da v usta, čeprav je ati rekel, da je dovolj. Dogajajo se torej taki in podobni tipični družinski pripetljaji, v katerih pa, roko na srce, na skrivaj res uživam.
Sta vaša otroka podedovala tudi vašo humorno žilico? Na kakšne načine se ta kaže?
Zelo rada se šalita, vsak od njiju na svoj način. Koliko sta pobrala od mene in koliko od mame, pa težko rečem. Mala je, kot rečeno, izjemno »gajstna«, sin pa strokovnjak za »hvatat krivine«. To je rekla tudi učiteljica že v drugem razredu.
Vaju zaradi vašega poklica ne jemljeta dovolj resno takrat, kadar bi vas morala?
To je sicer vprašanje za njiju, ampak znam biti tudi zelo strog, ko ne gre drugače. Vendarle sem oče, to v odnosu do otrok pomeni več vlog: zabavljač, kuhar, čistilec, zdravnik, trener, pridigar, zaporski paznik, skratka vse. Po potrebi.
Zadnji dve desetletji živite in ustvarjate v Ljubljani, mladost pa ste preživeli v Kopru. Pogrešate morsko podnebje ali vam je všeč življenje v prestolnici?
Najbolj se zavem, da pogrešam Koper, takrat ko se znova znajdem v Kopru. Ravno pred kratkim sem imel dve predstavi v istem večeru v Gledališču Koper in med pripravami sem zapustil ekipo za eno urico, se na kratko dobil z mamo in se malo naužil Kopra. Čeprav je ob morju seveda najlepše, me na Koper vežejo številni spomini in je za potapljanje vanje tokrat povsem zadostovala klopca na Trgu Brolo. Ljubljana pa je moj dom že 18 let, tu sem se še najbolj kalil kot mlad komik, tu sva se spoznala z mojo drago, je rojstno mesto najinih otrok. Ljubljano imam zelo rad.
Se vam dostikrat zgodi, da mimoidoči oziroma neznanci, ki jih srečujete, od vas pričakujejo, da jih boste nasmejali? Jih?
Tega je čedalje več, nekako pride v paketu z večjo prepoznavnostjo. Včasih se samo nasmehnem in smuknem stran, včasih se zaklepetamo, včasih pa, ko zahtevajo kak vic, jih prosim, da pokažejo vstopnice.
S čim boste letos ljudem še vihali kotičke ustnic navzgor?
Projekt leta je gotovo omenjeni veliki marčevski večer v Cankarjevem domu. Komedija La La Lajf je še vedno šele v krstni sezoni in jo z Robertom Petanom zelo intenzivno izvajava po vsej Sloveniji. Nastopam tudi posamezno kot standup komik, ko pa najdem deset minut miru, pišem kratke zgodbe, ki bodo kmalu končale v moji prvi knjigi … Za kaj več kot to pa bi se že moral klonirati.
