Bilo je nekega jutra, kot običajno. Z ženo sva pila kavo. Ona je reševala križanke, jaz sem pa bral časopis. In vsake toliko časa na glas prebral, če sem naletel na kaj pomembnega. To je pač vloga glave družine, kajne?
»Ohoj,« sem nenadoma vzkliknil, »tule piše, da film Vonj po ženski z Alom Pacinom v glavni vlogi ni bil prvi s tem naslovom. Že leta 1974 ga je posnel režiser ...«
No, treh pikic seveda nisem izrekel, napisal sem jih zaradi dramskega učinka. V tem hipu mi je namreč mila soproga z druge strani mize navrgla tole: »Aha, Dino Risi!«
Mislil sem, da bom padel s stola, ampak nisem, ker sem pripravljen na vse. Le na takšen odgovor ne. Pa me je žena potolažila, da je na to ime pred dnevi naletela v neki križanki …
-
Potemtakem ni čudno, da se soproga tako pogosto prepira s televizorjem. Oziroma s kakšnim genijem, ki se ravnokar poti na kvizu Milijonar. Nekako takole: »Pakistan! Pakistan! Ej, bučman, kako tega ne veš?«
Naša sijajna reševalka križank se je zadnjič takole jezila nad tekmovalcem, ki je gledal v strop in se delal, da je beseda, ki jo želijo izvedeti, edina na tem ljubem svetu, ki mu nekako ni znana. Se zgodi.
Ne vem, kako najdejo vse te korenjake. Ja, prijavijo se, kaj pa. »Daj, Ferdo, ti si itak brihten, piši na televizijo. Jurja ali dva boš menda ja prinesel domov ...« Tako nekako.
Naj vam zaupam, da včasih žena celo mene spodbuja. Tu in tam se namreč celo sam zavalim na kavč in poskušam ugibati, za kaj gre. Do 250 evrov mi gre kar dobro. V nasprotju s krjavlji, vsaj nekaterimi, ki že pri najbolj enostavnih vprašanjih kličejo na pomoč glas ljudstva, polovičko ali soseda.
»No, prijavi se še ti,« pravi žena. »Poglej, kako ti gre. Za kurilno olje bi lahko zaslužil ...«
Ja, seveda. Dokler ne bi prišel do vprašanja, kdaj je angleška kraljica Viktorija postala tudi cesarica Indije. Leta 1877, 1860 ali 1890?
Takšne letnice me strahotno zanimajo, ker brez njih človek dandanes res težko shaja. A morda bi rekel napačno …
Prišel bi v naš domači bife, vsi bi obmolknili in gledali v tla, dokler se sosed Srečko ne bi končno ojunačil: »Ja, Dore, kaj res ne veš tistega o kraljici?«
Ne, takšne sramote si pa res ne privoščim.
-
Znanje je pri nas v naši deželici, in tudi širše, nadvse cenjena vrednota. V letih od 1980 do 1995 je vsa Juga norela ob Kvizkoteki, ki sta jo vodila najprej Ivan Hetrich in nato Oliver Mlakar. Vprašanja je sestavljala skupina novinarjev in profesorjev, akademiki pa so sodelovali tudi v žiriji. Pred leti je eden od udeležencev omenjenega kviza zadeve takole opisal. »Nekega dne sem se znašel v prostorih fakultete na testiranju za Kvizkoteko. Nekaj sto ljudi je reševalo test inteligentnosti. Ja, to je bila drugačna preizkušnja kot danes Milijonar. Zdaj se na zaslonu pred tekmovalcem vedno pojavijo štiri možne rešitve. Fino. A povej, brate, kako se imenuje zadnji, nedokončani roman Franza Kafke!«
No, pa je Milijonar (pri nas tudi Lepo je biti milijonar) vseeno priljubljen po vsem svetu. Največ zmagovalcev, ki so prišli do vrha vprašanj, je na Japonskem. Pri nas je bil na primer prvi »milijonar« zdaj že pokojni televizijski voditelj Matjaž Tanko, ki je milijon tolarjev pridelal v dobrodelni oddaji.
Danes se »dobrodelneži« v Milijonarju bolj slabo izkažejo. Redki estradniki, ki le govoričijo in duhovičijo, pririnejo do 300 evrov. Jejdeta na!
Jaz bi predlagal, da na dobrodelne kvize povabijo raje politike. In menedžerje, ki itak vse vedo. Pri igri »hitri prsti« jim ne bo težko, saj so te igre vajeni. Potem naj se pa izkažejo. Točke bodo lahko unovčili celo na volitvah.
Toda brez polovičk in svetovalcev. In samo na koncu – ob pomoči ljudstva ...
