Igralec Rok Kunaver je svojo poklicno pot začel v SNG Drama Ljubljana, nato pa je več let kot samozaposleni v kulturi gostoval v različnih gledališčih. Leta 2013 se je zaposlil v Lutkovnem gledališču Ljubljana. Nastopil je v več celovečernih filmih (Ljubljana je ljubljena, Bit ćemo prvaci svijeta …) ter televizijskih serijah (Usodno vino, Svingerji, Najini mostovi). Trenutno na odrih po vsej Sloveniji navdušuje v predstavi Iščem moža, v kateri upodablja kar štiri različne like: pijanca, športnika, kmeta in diplomata.
Kako ste se lotili vlog?
Zame je to bistvo igre. Prav v tem je tudi razlika med igralcem in zgolj nastopajočim. Pri igralstvu gre za transformacijo. Vsakič, ko preklopim v nov lik, se vanj postavim in vložim del sebe. Drugače niti ne znam igrati – ne morem biti nekdo povsem drug. Vsakemu liku sem dodal tudi drugačno narečje.
Predstava se poigrava s sodobnimi odnosi in pričakovanji. Se vam zdi, da je danes iskanje ljubezni bolj zapleteno kot nekoč oziroma smo ljudje bolj izbirčni in imamo preveč pričakovanj?
Težko je primerjati, saj nisem živel v drugih časih. Če pa pogledam čas svojih staršev, so se nekatere stvari gotovo spremenile. Zaradi družbenih omrežij imajo ljudje občutek, da so si zelo blizu, v resnici pa so pogosto precej oddaljeni. Sam rad rečem, da smo ljudje v osnovi nagonska bitja. Delujemo na vonje, dotike, bližino – na zelo temeljne človeške stvari. To pa danes pogosto zanemarjamo in namesto tega iščemo hitro, skoraj instant zadovoljitev svojih potreb. Mislim, da je tudi zato toliko razpadlih zakonov, družin in nezadovoljnih ljudi. Ne verjamem, da so se ljudje kot taki bistveno spremenili. Spremenil se je predvsem način, kako poskušamo zadovoljiti svoje potrebe. Spolna privlačnost sama po sebi še ne pomeni odnosa – to je kratkoročno. Če želiš nekaj na dolgi rok, moraš najti nekoga, ki te ima rad ali pa te vsaj sprejema in tolerira tudi takrat, ko si najbolj tečen in zoprn.
Zaposleni ste v Lutkovnem gledališču Ljubljana. Kaj vam prinaša mlado občinstvo?
Otroci zelo hitro povedo oziroma pokažejo, ali jim je nekaj všeč ali ne. Ugotovil pa sem, da je ključna iskrenost. Drugače niti ne znam delati, ne na odru ne v življenju. Verjamem, da prav s to iskrenostjo pritegnem ljudi. Ti trenutki med predstavo so zame neprecenljivi. Prav zaradi njih delam to, kar delam. Ko vidim, da sem v občinstvu dosegel vsaj enega človeka, četudi le za trenutek, je moj dan popoln. Svet je zaradi tega lepši. To me izpolnjuje in prav zaradi tega sem tudi sam lahko drugačen.
Koliko pa vam pomeni mnenje hčerke Ele?
Veliko mi pomeni. Je tudi moja največja kritičarka. Sošolci ji včasih rečejo: »Tvojega očeta smo videli na televiziji.« Ali pa: »Gledali smo predstavo, kako je dober, kako je faca.« Ona pa me vidi drugače, vsak dan, doma, v povsem drugi luči. Doma namreč nisem zabavljač, ampak oče. Tisti, ki mora vzgajati in otroka pripravljati na življenje, ki ni vedno samo praznik.
Kaj vas še čaka na igralskem področju v bližnji prihodnosti?
Kar zadeva delo, si želim, da bi predstavo Iščem moža odigrali čim večkrat in čim bolje. Poleg tega imam še sprotne projekte v Lutkovnem gledališču Ljubljana. Med drugim odlično gibalno-performativno predstavo za mladino in odrasle Ples v kamnu, ki jo je režirala Leja Jurišić, predstavo Tajno društvo PGC ter nekatere starejše projekte, ki jih še vedno igramo. Ob tem si želim tudi nekoliko več časa za družino. Zadnja leta sem imel res veliko snemanj in predstav, zato sem marsikaj zamudil. Moja hčerka Ela je zdaj stara enajst let in nočem zamuditi teh njenih najlepših let.
Več časa z družino?
Da. Tudi z ženo Natalijo si želiva več časa zase. Pred kratkim smo si omislili še psa – labradorko. Stara je štiri mesece, dobili smo jo prav po premieri predstave Iščem moža, tako da imamo zdaj doma pravo malo razigrano kepo energije. Zdaj se učim še vzgajati psa, hodimo v pasjo šolo in imamo kar precej dela. Predvsem pa si želim tudi malo počitka in nabiranja nove energije za prihodnje projekte. Mislim, da sem prišel v leta, ko mi ni več treba sprejeti prav vsakega projekta samo zato, da bi komu kaj dokazoval. Verjamem, da sem v svojih najboljših igralskih letih in da sem v svoji generaciji med boljšimi. Zdaj predvsem čakam na prave priložnosti in izzive. Ko pridejo, bom dal vse od sebe. Ne želim pa več delati projektov zgolj zato, da bi zapolnil čas. V tridesetih letih kariere sem takšnih stvari naredil že dovolj.
Pogrešate več filmskih vlog?
Seveda, z veseljem bi igral tudi v več filmih, vendar je slovenski filmski prostor precej poseben. Pri nas imam pogosto občutek, da obstaja določen vzorec pri izbiri igralcev. Če gre za resnejšo dramo, najprej pogledajo igralce iz Drame, potem iz MGL, na koncu morda še iz Mladinskega gledališča. Pri bolj »umetniških« projektih pa je vrstni red pogosto obraten. Igralci zunaj Ljubljane skorajda ne obstajajo, ker se zdi že organizacijski problem, če bi moral kdo priti na snemanje iz Maribora ali Nove Gorice. Mislim, da bi bilo dobro včasih narediti širši izbor. Organizirati avdicijo, povabiti več igralcev za isto vlogo in jim dati isti prizor, da ga odigrajo. Tako bi se lahko zgodilo kaj novega, zanimivega, česar še nismo videli. Ko sem se odločil snemati dnevne serije, so nekateri kolegi iz gledališča nekoliko vihali nosove, češ da so to »limonade«. Jaz pa sem vedno rekel: to je delo in tudi izjemna šola. Osem ali devet let sem bil skoraj vsak dan pred kamero.
Česa ste se naučili takrat?
Televizijskega ritma – veš, kje je kamera, kje je objektiv, kako delati z režijo in kako delati hitro. Nabereš ogromno znanja. Ugotovil sem tudi, da smo igralci v Sloveniji preveč prepustili svoje kariere drugim – direktorjem, umetniškim vodjem in podobnim. Ti ljudje niso nujno vedno iz gledališkega sveta in včasih se mi zdi, da ne razumejo povsem igralčeve poti. Sam mislim, da bi morali igralci več govoriti o tem, kaj želimo igrati in kakšne izzive iščemo. Ne v smislu zahtevanja, ampak dialoga. Po covidu je postalo tudi precej običajno, da se v predstave vključujejo vskočne vloge in alternacije. Po eni strani je to razumljivo – prej smo igralci igrali tudi bolni, z vročino, samo zato, da predstava ne bi odpadla. Danes vemo, da to ni prav. A umetnost vseeno ni štafeta, kjer lahko nekdo preprosto zamenja drugega in je rezultat enak. Vsak igralec ima svojo energijo in svojo interpretacijo, zato predstava nikoli ni povsem enaka. Ljudje pogosto pridejo na mojo predstavo zato, ker me poznajo iz serij ali filmov. To je lep občutek, saj vidiš, da se občinstvo res povezuje z gledališčem.
