Sara Gorše se je že kot otrok začela profesionalno ukvarjati s plesom in petjem. Po končani Gimnaziji Novo mesto je bila sprejeta na AGRFT. Že med študijem je igrala na profesionalnih odrih, največ v MGL in LGL, predvsem v muzikalih in glasbenih predstavah. Kot igralka sodeluje s številnimi slovenskimi institucionalnimi in neinstitucionalnimi gledališči, nastopila pa je tudi v več kratkih filmih, celovečercih in televizijskih ter internetnih serijah.
Ravno ste se vrnili iz Kopra. Kaj delate tam?
V Kopru ustvarjam predstavo z režiserko Tijano Zinajić po romanu Elene Ferrante, ki je trenutno med najbolj branimi v Evropi, Dnevi zavrženosti. Igralka Urška Taufer in dramaturginja Nina Kucler Stikovič sta naredili uprizoritveno verzijo, ob meni pa nastopajo še igralci Anja Drnovšek, Mak Tepšić, Blaž Popovski in Mojca Partljič. Zelo sem vesela, da lahko prvič delam s Tijano in drugimi.
Gledamo vas lahko tudi v komediji Špas teatra Posli pod krinko. Radi tudi zasebno nasmejite ljudi?
To mi je zelo blizu, na tak način lažje komuniciram z ljudmi. Na akademiji so me, ne vem, zakaj, ves čas dojemali kot trpečo žensko. Imela sem same vloge trpečih žensk ali mam, ki so jim ubili sina, moža, sodelavca. Matic Lukšič - Maco, ki je bil moj sošolec, mi je vsa štiri leta govoril, da me mora malo naučiti komedije, da mi ne gredo šale. Ko sem lani na Dnevih komedije v Celju dobila nagrado za komedijantko večera za predstavo Nekaj v zraku (Al Araf), sem mu to vrgla pod nos, je pa res, da njega ne moreš premagati, njemu šale tečejo. Zelo sem vesela, da me zdaj tudi drugi vidijo v komičnih vlogah.
Kako pa vas najdejo?
Ne vem. Pišite mi na instagramu. Zelo sem hvaležna za to, kar delam, bi si pa želela še veliko več. Ko sem iz Novega mesta prišla študirat v Ljubljano, sem bila malo bolj introvertirana in se nisem znala tako hitro povezati z ljudmi na akademiji, ker so bili zelo drugačni od tistih, ki sem jih bila vajena. Sem se pa zelo povezala z ljudmi s filmskega oddelka, s Tosjo Flakerjem Bercetom, Jušem Premrovom in Lukom Marčetićem, s katerim smo posneli serijo V dvoje, ki so jo potem dali na Voyo, ter z Nejcem Levstikom, ki je režiral serijo Reka ljubezni. Verjetno sem se tako dobro razumela z njimi, ker so bili tudi oni malo bolj introvertirani. In tako so me dali v svoje serije, ker so me poznali in videli, kakšen način izražanja karakterja imam. V gledališču pa sem imela veliko srečo, da je direktorica in umetniška vodja MGL Barbara Hieng Samobor ugotovila, da znam peti, in me je uvrstila najprej v muzikal Neki novi tipi, ki govori o Beatlih, in potem v legendarne Addamsove, ki jih igramo že pet let.
Kako pa to, da ste se odločili za igro?
Vse življenje sem plesala jazz balet in hiphop v parih in skupinah ter pela v zborih. Sem bolj skupinski človek. V srednji šoli smo imeli s prijatelji iz pevskih zborov skupinske večere, na katerih smo gledali muzikale. Zaljubila sem se v Nune pojejo z Whoopi Goldberg in v Moulin Rouge: Nicole Kidman in Ewan McGregor sta me začarala. Potem sem pogledala vse filme Ewana McGregorja in spoznala, da želim igrati vse njegove vloge. Seveda je bilo to nenavadno za ne toliko mestno deklico srednješolko, a sem vztrajala, da bom igrala v Trainspottingu in na koncu v Moulin Rougeu. Zato sem šla samo poskusit na AGRFT. Želja je bila sicer velika in glede na to, kakšna sem, ni bilo druge možnosti, kakor da naredim stvari do konca, ker to pa zmeraj, če se nekaj grem, se grem. Druga, tudi zelo resna možnost pa je bila, da bi šla študirat matematiko. Kar bi bilo tudi dobro.
Matematika vam verjetno pride prav tudi kot samozaposleni v kulturi. Pri tem statusu je sicer zelo veliko slabosti, pa je tudi kakšna prednost?
Prednost je samo urnik, saj si ga delam sama. Zelo rada hodim v kino, in če bi bila zaposlena, si nikoli ne bi mogla pogledati vseh filmov, ki bi si jih želela. Letos sem v Pionirskem domu v Ljubljani začela učiti muzikal in tega nikakor ne bi mogla, če ne bi bila na svobodi. Ker, kdo mi bo dal sredine večere proste? Nihče. Me je pa z leti vedno bolj strah, kadar nimam dela za naprej. Moraš biti kar znan ali pa zelo aktiven in samoiniciativen, tudi če hočeš sam delati, toda jaz nisem taka, da bi zelo rada delala sama. Zdaj sem sicer našla dramo za eno igralko, ki jo je režiserka Anja Suša režirala v Srbiji, in sem jo prosila, ali bi mi lahko poslala tekst. Zelo si želim imeti predstavo, ki bi bila relevantna za ta čas in ki bi jo igrala sama, saj to pomeni, da bi bilo z njo zlahka potovati. Želim pa si, da bi imela zraven dobre sodelavce, s katerimi se razumem in s katerimi bi to dobro naredila. Ne zmorem sama. Upam, da jo bom lahko uprizorila že prihodnje leto. Malo je odvisno od tega, kako se bodo razpletli drugi projekti in kako uspešna bom pri prijavah na razpisih za financiranje.
Velikokrat tudi posojate glas animiranim junakom ...
Res je, kar precej, predvsem na RTV. Zelo sem bila vesela, da me je režiser Uroš Buh, ki dela sinhronizacije, bil pa je tudi bobnar v našem muzikalu Boljši svet, povabil k sodelovanju. Zelo rada grem potem pogledat končni izdelek. Nekaj lepega je na tem, preprostega, iskrenega. Imam tudi veliko bratrancev in sestričen in zelo sem vesela, ko jim lahko rečem, da me lahko pridejo gledat, da sem lisica v Kung fu pandi 4. Zelo so ponosni name, zdi se jim, da je sestrična nekaj dosegla.
Kaj pa radi počnete v prostem času?
Zelo rada se gibam. Ker sem šele v zadnjih letih dobila prosti čas za to, sem začela iskati različne dejavnosti. Začela sem spet plesati, šla sem trenirat tudi ju-jitsu, a trenutno nimam več časa za to. V Kopru plavam, v Ljubljani igramo spike ball, v Novem mestu pa zelo rada sprehajam našega psa Vasjo. Našla sem ga, ko sem bila študentka. Bila je ljubezen na prvi pogled in takoj sem poklicala očeta ter ga prosila, ali ga lahko pripeljem domov. Omenila sem že, da rada hodim v kino, zelo rada pa grem gledat tudi predstave kolegov ustvarjalcev.
