V izjemno aktualni svetovni knjižni uspešnici Richarda J. Evansa Hitlerjevi ljudje (v originalu Hitler's people, slovenski prevod še čakamo) že v prvem stavku stoji vprašanje, ki bi ga bilo treba nujno zastaviti enajstim strankam iz enajstih držav, ki so se z leti prebile v evropski parlament in ustvarile politično skupino Patrioti ali Domoljubi za Evropo; za priključitev naše SDS k njej glasno pozivata kdo drug kot Branko Grims v Bruslju in Žan Mahnič doma. Seveda je med Patrioti vodilna stranka Fidesz madžarskega domoljuba v vlogi predsednika vlade Viktorja Orbana.
Nacizem je bil v ljudeh
Kdo so bili nacisti, se Evans sprašuje v uvodu. So bili kriminalci? Psihopati? Samoprepričani čisti Nemci? Kako so lahko do takrat vsega spoštovanja vredni državljani zamenjali demokracijo weimarske republike za genocid? Nič od zastavljenega v vprašanjih. Odgovor je bil popolnoma enostaven, nacizem je bil v njih. Zato je januarja 1942 na strankarskem shodu ob jezeru Wannsee pri Potsdamu Adolf Hitler z lahkoto naznanil, da je njegov načrt Nemški narod bo spet velik dokončna odločitev. Kako sodobno se sliši – narod bo spet velik!
»Za svet zelo potrebna zmaga!« je domoljub Viktor Orban pospremil izvolitev Donalda Trumpa in uspešnost njegovega volilnega slogana »Amerika bo spet velika!«. Čestitko je prispeval tudi naš trajno žareči domoljub Janez Janša: »Slovenija je naslednja, ki bo naredila naše ulice spet varne, naše gospodarstvo spet močno in naše ljudi ponosne!« Samo medklic: za izgon tujcev in emigrantov ter discipliniranje nasprotnikov idej SDS bo s plinom, vodnimi curki in mogoče še s pravim orožjem za strah spet poskrbel Aleš Hojs, za visoko dvignjen ponos pravih slovenskih domoljubov pa bo treba pospraviti strice iz ozadja, udbaše in partizanstvo ter razglasiti belo gardo za zmagovalno. Dogodke po drugi svetovni vojni je tudi pri nas treba obrniti na glavo tako, kot je Hitler Versajsko mirovno pogodbo po porazu Nemčije v prvi svetovni vojni obdolžil za kasnejšo krizo in popoln propad nemškega gospodarstva.
Veliki kapitalisti so šli v Nemčiji takoj v korak s Hitlerjem, kajti za vedno manjše dobičke so krivili davke in seveda delavce. Skoraj enako se sedaj pri nas razmišlja v Gospodarski zbornici Slovenije in med novopečenimi tajkunskimi bogataši, ki zahtevajo, da morajo zaposleni okusiti pravo delo, da bodo natanko vedeli, kdo jih hrani in oblači. Kot so v Nemčiji sovražili weimarsko, tako sedaj pri nas poslovneži črtijo Golobovo demokracijo, še bolj pa medije, ki so najbolj krivi, da ne morejo počenjati z državo, kar se jim ljubi.
Ne Lahovniku in Mastenu
S ponovnim pohodom Aleša Hojsa si Janez Janša skupaj z vedno bolj agresivno slovensko cerkvijo predstavlja popolno discipliniranje državljanov, civilnih pobud in drugih strank. Če bo treba, bo spet korakala naborniška vojska, po možnosti namaškarana v posebne enote kot hrvaška ali madžarska vojska. SDS izgleda vse skupaj dovolj lahko, bolj zapleteno pa je vprašanje napovedane obljube velikega slovenskega gospodarstva, ki mu je prav Janševa vladna garnitura obesila za vrat ekonomskega škodljivca številka ena v državi – Mateja Lahovnika, ki je z omejevanjem zaslužka kar vsem počez tudi prave poslovneže dobesedno ustavil. Upognil jih je, uničil vso poslovno smelost, hrabrost za tveganje in neizprosen boj s konkurenco. Se ne splača truditi, dokler je v veljavi Lahovnikova ekonomska modrost. Vsi sicer niso odnehali, vendar so se raje umaknili na tuje. Kot Lahovnik v gospodarstvu je slovensko bančništvo dokončno razsul ekonomist Igor Masten, ki je na krilih desne podpore nenadoma ugotovil, da je največji bančni strokovnjak v državi. Zato je dobesedno razgnal zadnje prave slovenske bančne strokovnjake, ki jih sedaj zamenjuje Orbanova finančna birokracija okoli banke OTP.
Ima pa Janez Janša sijajno rešitev za uresničitev spet močnega slovenskega gospodarstva, kolikor ga sploh še je. Ne bo mu treba seči daleč nazaj v zgodovino. Sam je delno že posvojil gospodarski model Titove Jugoslavije s stalnim najemanjem neskončnih kreditov, s katerimi si kupuje volilce in priljubljenost, kredite pa itak vračamo vsi. Tito je jemal kredite, s katerimi je krepil ugled partije, in jih delil v večinoma neuspešna socialistična podjetja, ki so potem podarjeni denar prikazovala kot dobičke. Da mu bo možen model močnega slovenskega gospodarstva povsem na dlani, si lahko za učbenik vzame pikolovsko natančno, z vsemi podatki dokumentirano knjigo beograjskega profesorja in ekonomista Sergija Dimitrijevića Tuji kapital v gospodarstvu bivše Jugoslavije (založba Sophia 2023, prevod Marko Kržan). Ugotovil bo, da je sedanje slovensko gospodarstvo zelo podobno jugoslovanskemu pod Titom. Država Jugoslavija je imela polkolonialni značaj gospodarstva v rokah tujcev. Obvladovali so jo v glavnem Američani, Francozi in Nemci, samostojna Slovenija pa je k tradicionalnemu tujemu kapitalu Juge dodala še Kitajce, Ruse, Avstrijce, Hrvate, Čehe, Slovake in se skoraj povsem predala v roke Madžarom, ki so Slovenijo dobesedno prekrili z vsiljivimi zelenimi napisi OTP banka, v kateri pa po vseh poslovalnicah in v upravi med zaposlenimi Slovenci vlada hudo malodušje, dogajajo se neprijetna osebna kontrola in stalni očitki, da niso dovolj sposobni. Verjetno v veliko slovensko gospodarstvo sodi tudi naslednji prodajni korak, kajti madžarski naftar Mol je že blizu mizi, na kateri bo podpisal pogodbo o nakupu, le še »prava« politika mora v Sloveniji priti na oblast.
S tujimi vlaganji v Titovo Jugoslavijo so partijski funkcionarji nenadoma začeli prestopati v razred rdeče buržoazije s podarjenimi službami v tujini, zasedbami vil ob Jadranu, kjer je prednjačil generalski kader JLA, šolanjem otrok na tujih univerzah in odpiranjem računov v švicarskih bankah, kjer še vedno vedri pravo socialistično bogastvo, do katerega pa imajo dostop marljivi osvoboditelji v novonastalih jugodržavicah. Tak način tudi sedanja slovenska politika odlično obvladuje vse od leta 1991 po mednarodno priznanem izrazu kompradorstvo ali jasneje, pri prodaji tujcem nacionalnega premoženja se zgodi nesporno izdajstvo države zaradi pridobitve koruptivne politične rente, s katero za uslugo tujim kupcem ali vlagateljem pridejo do stalnega dotoka podkupninskega denarja, za v navidezni ugled pa jih tujci redno vabijo na svoja poslovna slavja, kjer jih posmehljivo predstavljajo kot svoje sodelavce.
Ko se že vrtimo okoli Hitlerjevega besa zaradi poraza Nemčije v prvi svetovni vojni, se je treba spomniti, da je letos poleti pri 88 letih starosti umrl eden najbolj občudovanih francoskih filmskih igralcev Alain Delon, ki je v vseh filmih nosil zanj značilen svetel dežni plašč trench coat; pri nas mu pravimo trenčkot in ga je znal izjemno dobro nositi tudi naš igralec, že več kot šest let pokojni Demeter Bitenc. Slavni trenčkot je nastal iz plašča, ki je vojake v prvi svetovni vojni, ki so mesece preležali v strelskih jarkih (trench je jarek), ščitil pred mrazom, vetrom in dežjem. Podobne so nosili tudi nemški vojaki v drugi svetovni vojni.
