Hanovo spogledovanje s SDS in Noetova barka z imenom Orban

Sprenevedanja predsednika stranke SD in ministra za gospodarstvo Matjaža Hana in neprikritega spogledovanja s stranko SDS naj bi bilo kmalu konec. Radi bi se ga znebili tako v vladi kot stranki, kjer je novi kandidat že pripravljen. Han je sicer odličen prijatelj denimo na prazniku salam v Sevnici, vendar z osnovnim poklicem in znanjem trgovca je prišel na čistino, kjer so se ga lotili pravi manipulanti, ki takoj zaznajo šibko osebo, ki se ji je uspelo zriniti v sam vrh politike.

Bogata dama na čelo Spirita

Poznavalcem je bilo hitro jasno, kaj se bo dogajalo s Hanom, ko je za svojega državnega sekretarja s tako rekoč neomejenimi pooblastili imenoval Matevža Frangeža, pravnika, podjetnika in politika v stranki SD. Prav potihoma se je namreč v zdaj razvpiti aferi Spirit iz ministrstva odkotalilo nekaj milijonov evrov za domnevno prestrukturiranje rudarstva, termoelektrarne in industrije v povsem zavoženi Šaleški dolini, ki je »dobrodelništva« vajena še iz socialističnih časov, zato še vedno tako častijo kip maršala Tita sredi Velenja, živeti in razmetavati le zastonj pridobljeni denar iz državnega proračuna. Za koliko milijonov v resnici gre, ne ve (še) nihče, gre pa za tako prekrasne vsote, da so se stari znanci po stari navadi z lahkoto spet postavili v vrsto za dodelitev »zajemkov« iz državne blagajne. Spet z roko v roki SD in SDS. Kot Borut Pahor pri TEŠ 6 se je pri Spiritu spet pojavil dobrotnik iz SD, tokrat Matevž Frangež, tudi vajen prisluhniti enako staremu rojaku iz Maribora, sicer predstavljanemu kot svetovalcu Janeza Janše Roku Snežiču, ki se je z enim od doktorskih naslovov enako kot Anže Logar okitil na razvpiti Jambrekovi univerzi.

Samo medklic: nekdanji poslanec Svobode, za katerega se je trdilo, da je zadnji, ki bi zapustil Roberta Goloba, Tine Novak, ki je nedavno prestopil v novo stranko Anžeta Logarja, je lepo »blefiral« s poslansko zvestobo, kajti v prikriti politični spregi je skrbno načrtoval doma v Murski Soboti, kjer mu je uspelo z izgovorom na moč stranke Svoboda postaviti na čelo bolnišnice svojega prijatelja, nekdanjega borznega posrednika menda v zatonu Romana Ladislava Ratkaija. V bolnišnici Murska Sobota pa pravkar debelo gledajo (kot v Univerzitetnem kliničnem centru Ljubljana) v številke, ki prikazujejo niti slučajno pričakovane visoke izgube, in raziskujejo, kam je pravzaprav poniknil denar. Anže Logar je Tineta Novaka sprejel odprtih rok.

Ko je afera Spirit izbruhnila, je enako debelo gledal in se sprenevedal minister Han ter zavrnil ponujeni odstop Frangeža, ki je mislil, da se bo tako izmuznil iz odgovornosti. Ampak Spirita ne kaže kar tako dati iz rok, kajti nenadzorovano razdeljevanje državnega denarja, brez odgovornosti, zakaj in komu se sredstva dobesedno podarjajo, so sanje vseh, ki iz točno določenih namenov zlezejo v politiko. Spirit so kot genialno rešili z odpustom direktorja Roka Capla, s spremno besedo, da se kaj takega ne bo nikdar več ponovilo. Han tako vsaj misli, da je spet naredil od prišepetovalcev sprejeto poslovno modrost in podpisal namesto Capla imenovanje nove direktorice Spirita Tamare Zajec Balažič. Ugledna dama, sicer tudi Mariborčanka kot Frangež in Snežič, živi v razkošni vili na robu mestnega parka pod Kalvarijo v Mariboru, na 531 bivalnih in 1000 kvadratnih metrih sprehajalnih površin. Vila tudi povsem ustreza poslovnim standardom njenega moža, ki ni nihče drug kot Toni Balažič, ki se je učil prerivanja navzgor pri agenciji Spem ustanovitelja Božidarja Novaka, znanega po velikih poslih le v času, ko je imela oblast v rokah stranka SDS, trenutno pa ga ni zaznati.

Toni Balažič je postal bleščeča poslovna osebnost Slovenije. Po

Žigi Debeljaku, ki zdaj menda bogato poslovno znanje razmetava levo in desno po Slovenskem državnem holdingu (SDH), je bil imenovan za predsednika uprave Mercatorja, bil je predsednik uprave Fructala, upravljal je Žito, nazadnje je bil v Panviti, ves čas pa tudi izjemno dejaven na družabnem področju, na katerem je bil še posebno razpoložen do šarmantnih sposobnosti voditeljice televizijske oddaje Nedeljsko popoldne ​Bernarde Žarn. Toda glej ga, zlomka! Balažič je bil podpisnik pri prodaji Mercatorja Agrokorju in je odstopil s prvega mesta le dan ali dva pred padcem lastnika Ivice Todorića. Hrvatom je prodal tudi Žito in nazadnje Panvito, vse pa je pripravil in se še pravočasno umaknil, ko se je Fructal prodal srbskemu Nektarju. Povsod je bil odlično plačan, tako je pri Mercatorju odnesel vsako leto prek 400.000 evrov, od odhodu z Mercatorja pa je bil s prijazno zahvalo in blagoslovom pospremljen še z velikansko hrvaško odpravninsko nagrado.

Odrešilna neposredna demokracija

Toni Balažič je pravzaprav prodajalec zadnjih slovenskih gospodarskih uteži. Tako se je skoraj končala privatizacija, vendar zlasti navijače stranke Pavleta Ruparja in Janeza Janše hudo peče še nekaj neprodanega nekdaj skupnega premoženja. Finančni strokovnjaki so precej blizu resnični številki izračunali, da je bilo do zdaj iz privatizacij odneseno v tujino na zasebne račune najagresivnejših slovenskih politikov in poslovnežev blizu 80 milijard evrov. Pri čemer se pozablja še na okoli 40 milijard državnega dolga, ki jih bo kot vedno dodatno »obogatil« Janez Janša, ki se že zdaj razglaša za odrešilnega Noeta, ki bo naložil še zadnje ostanke slovenskega premoženja na fiktivno barko z imenom Orban in nas popeljal v brezskrbne sanje.

Se pa zato pojavlja vprašanje, kako se za vedno znebiti predsednikov vlad, kot so Janez Janša, Borut Pahor, Alenka Bratušek, Miro Cerar, Marjan Šarec in še nekaj njih, ki nenehno lezejo nekam proti mogočnim državnim funkcijam, v bistvu pa so vsi le matjaži hani. Ideja je sicer težko izvedljiva, vendar bi nas edina rešila. Z dobro pripravljenim referendumom bi se morali odločiti za neposredno demokracijo, kar pomeni neposredne svobodne volitve, na katerih bi se volilci neposredno odločali o imenu, ki bi mu zaupali vodenje države. Nič več nikomur jasnih preračunavanj volilnih odstotkov, ki namesto pričakovanega elegantnega vlečnega konja izvržejo v blatu povaljanega oslička.

Samo za primer! Koliko ljudi bi se na neposrednih volitvah odločilo za Aleksandra Čeferina, predsednika Uefe, organizacije, ki jo je sposobno voditi izjemno malo ljudi v Evropi? Ne bi bilo presenečenje, če bi bil izvoljen blizu referendumske številke o samostojni Sloveniji. Kar pa bi pomenilo še mnogo več. Ob izvolitvi dokazano sposobnega, premišljenega in po odločitvah neizprosnega človeka bi prišlo v politiko tudi mnogo odličnih ljudi, poštenih strokovnjakov, zvestih svoji domovini, ki zdaj nočejo niti slišati o politiki, strankah in izvolitvah večinsko vedno istih praznih obrazov. Da ne bo pomote, Aleksander Čeferin niti slučajno ni brezbrižen do sedanjega političnega stanja v domovini, iz strokovnih vrst neodvisnih finančnih strokovnjakov in sociologov pa je prišlo, da se pripravlja stvarna ocena za vse dosedanje slovenske vlade, kolikšno škodo so naredile v denarju in medčloveških odnosih. Že zdaj se kaže, katera stranka bo »zmagala« brez konkurence!