Nedavno se je prvi predsednik države Milan Kučan javno vprašal, na katerem kilometru, samo za mlade partijske izbrance prirejenem spominskem pohodu v čast 2. zasedanja v Jajcu, je Janez Janša, sicer kot vojaško izjemno strog poveljnik, ki je vsak večer utrujene mlade hodce davil še z ostrimi predavanji hval domovini, vrhovnemu poveljniku Titu in partiji, zamenjal ideologijo, ki jo zdaj golta stranka SDS. Ideologijo, za katero se na vse kriplje trudijo, da bi jo z desnimi junaki našega časa – Milanom Zverom, Romano Tomc, Mitjo Ferencem, Brankom Grimsom in Jožetom Možino – izvozili tudi v Bruselj.
Gretje slovenskega neoliberalizma
Janez Janša socialistične ideologije niti slučajno ni zamenjal, sporočamo Milanu Kučanu, celo več, rad bi postal Tito. Najprej bo po Titovem informbirojevskem receptu obračunal z levico. Sicer nima na razpolago Golega otoka, pač pa bo kot novodobno zapriseženi Trentar v Julijcih že našel očem dobro skrit kamniti zatrep brez izhoda, kjer bi se dalo urediti prekrasne prevzgojevalne tabore.
Mogoče bodo najprej naredili preizkus z Romi. Potem pa se bo slovenski Tito ali Stito lahko natanko držal jugoslovanskega gospodarskega sistema, ker drugega pač ne pozna. Najprej si bo po volitvah zaželel kot Donald Trump ali Tito vsesplošnega malikovanja svojega lika in imena, s čimer mu že dlje časa strežejo slovenski novodobni biznismeni, vsi v gorečem pričakovanju, kako bi jim Janez Janša obilno znižal davke, s katerimi jih sedaj menda davi vlada Roberta Goloba. Uradno se bo zgodilo razbremenjevanje gospodarstva. Natanko tako, kot je počel Tito v Jugoslaviji, da so z nizkimi davki lahko preživele tudi popolnoma zafurane tovarne in podjetja.
Važno je bilo le, da se je socializem grel, enako kot si Janša predstavlja ogrevanje slovenskega neoliberalizma, za kar naj bi ga slovenski biznismeni odločno podprli na volitvah. Seveda nikogar ne bo zanimalo, kako bo z nizkimi davki država s stanjšanim proračunom sploh lahko delovala. Rešitev je spet titovljanska in Janša jo je že bogato preizkusil za časa svoje prve vlade, njen izhod pa je preprost – v neomejenem najemanju kreditov z visokimi obrestmi v tujini, s katerimi se pokrije primanjkljaj znižanih davkov. Dolgove bo pa odplačala raja v naslednjih desetletjih. Zato si bodo lahko vodilni, zlasti v družbah, ki so še v lasti države, izplačevali milijonske dohodke, o katerih že nekaj časa javno sanjata menedžerja po funkciji, predsednik Slovenskega državnega holdinga Žiga Debeljak, za prijatelje Žigec, in seveda šef Nove Ljubljanske banke Blaž Brodnjak. Mnogim bo ob nižjih davkih ostajalo toliko presežka, da bodo lahko dodatno napolnili račune v davčnih oazah, kjer jih sicer popolnoma nadzoruje ameriški FBI in po potrebi izsiljuje, ali pa v bližji Bosni in Hercegovini, kjer ima nad vsemi pralnimi finančnimi transakcijami slovenskih biznismenov in politike popoln pregled hrvaški Uskok (Ured za suzbijanje korupcije i organiziranog kriminaliteta), ki podatke uporablja priložnostno, recimo pri utišanju arbitraže ali kot pri mejnih sporih in hrvaških varčevalcih nekdanje Ljubljanske banke, kjer se je moralo zaradi dokumentov o trgovini z orožjem, da jih niso obelodanili, vedno podrediti.
Najemanje kreditov v tujini za pokrivanje znižanih davkov, izključno za osvajanje oblasti, bo imelo podoben učinek kot v Titovi Jugoslaviji, ki je razpadla »bogato« zadolžena. Dolgove pa odplačujejo naslednice skupne države.
Sloveniji in Hrvaški je sicer že uspelo odplačati dodeljene deleže, Srbijo pa čakajo še izjemni zalogaji vse do leta 2041. Tuje banke so hotele sicer največji delež odplačil naprtiti Sloveniji, napadle so celo z grožnjo zaplembe Ljubljanske banke in Kreditne banke Maribor, zato smo ju preoblikovali z dodatkom Nova – NLB in NKBM.
Iz hudobije zavrnili Bavarce
Zato se je v devetdesetih letih z idejo genialnega Nika Kavčiča, ki je ustvaril že Ljubljansko banko, v Münchnu začel pogovor z Bavarci o ustanovitvi slovensko-bavarske banke, z naše strani LB, z bavarske pa Landesbank. Oboji, Bavarci in Slovenci, so ugotovili, da smo si zelo podobni tudi sicer, po »oberkrainer« glasbi, veseljačenju ob pivu in cvetju v narodnih nošah, s klobasami, gorčico in pečenimi piščanci, tako da se bomo tudi pri denarju z lahkoto ujeli.
Z mešano bavarsko-slovensko banko bi lahko Nemci in Slovenci z lahkoto obvladovali Balkan, vključno s Hrvaško. Toda po osamosvojitvi zbrani okoli takratnega guvernerja Banke Slovenije Franceta Arharja, ki je hotel popolnoma razgraditi slovenske banke, so sodelovanje z Bavarci zavrnili, kajti za hrbtom so se na veliko, tudi zaradi velikodušnih nagrad, že pogovarjali o dobesednem vdoru italijanskih in avstrijskih bank. In to se je tudi zgodilo. Zakaj so bili Bavarci tako zagreti za skupno banko? Ker imajo podoben večvreden pogled na Avstrijce, kot ga imajo Avstrijci na Slovence in Slovenci na Balkance!
Potem ko Bavarcem ni uspelo z nami, so se hočeš nočeš morali povezati z Avstrijci. Zato je bavarska Landesbank kupila Reško banko, ki je imela v ozadju globoke izgube in je bila povsem neuporabna. Potem so Bavarci nasedli že drugič, takrat še živemu koroškemu glavarju in šefu Avstrijske svobodnjaške stranke Jörgu Haiderju, ki jim je prodal razvpito Hypo Alpe Adria bank, ki je bila na koncu tudi z udeležbo Slovenije v bistvu izjemno huda finančna bomba.
Najprej so jo morali »pokriti« s tremi milijardami Bavarci, potem pa je zabredla v še hujšo šlamastiko, pri čemer je z garancijo njenega poslovanja globoko zabredla tudi avstrijska država. Ker se na Dunaju niso hoteli popolnoma osmešiti, so vse zablode Hypo banke pokrili in ustanovili banko z novim imenom Addiko bank, ki sedaj spet deluje tudi v Sloveniji in se obenem že pripravlja na pohod na Balkan. Balkan, o katerem sanja tudi Brodnjak iz NLB, vendar jih je premalo v hlačah, da bi šli v odločen naskok.
Toda Avstrija se je iz afere Hypo Alpe Adria bank in ob razpadu politike, ko jo je vodil planinski sopotnik Janeza Janše, kancler Sebastian Kurz, ko je proračunski in evropski denar izginjal v neznano, kot se tudi nam obeta, če bo zmagala Titova diktatura, mnogo naučila in zato strogo ukrepala.
Najprej so pretresli in do podrobnosti uredili dva največja potrošnika državnega denarja, avstrijski Asfinag (kot je naš Dars) in Kelag, največje podjetje, ki se ukvarja z energetiko, na katero je bilo nalepljenih na stotine znanih in neznanih zaslužkarjev, zlasti pri prodaji elektrike, kot se dogaja tudi pri nas.
Avstrijci so očistili do skrajnih meja nadzor denarja Evropske unije, ki je tudi v Sloveniji strogo zamolčana skrivnost.
In kaj se je zgodilo v Avstriji dan potem? Debelo so gledali, koliko dobesedno velikega presežka denarja je ostalo po čiščenju. Z lahkoto so dvigovali pokojnine in naglo izboljšali zdravstvo! Samo medklic: pokojnine so pri njih že višje kot v Nemčiji!
Bi se torej veljalo zgledovati po Avstrijcih ali po Titu, je vprašanje za slovenske volilce.
