Profesor na ljubljanski filozofski fakulteti Jernej Zupančič, geograf in zgodovinar, je v svoji zadnji knjigi Politična geografija: država, družba in razumevanje odnosov med narodi sijajen realist, daleč stran od pravljic in tisočkrat izrabljenih resnic, ki jih je pripravljena prodajati diplomacija, tudi slovenska, ki se z vsemi iz Bruslja pobranimi frazami neutrudno zaganja v Ukrajino, Rusijo, Izrael in Palestino, čeprav je podobnih dogajanj po svetu vsaj še dva ducata.
Sicer pa profesor Zupančič pravi, da je geopolitično Evropa na tleh, tako kot je zabredla Kitajska z državnim neoliberalizmom, ko ljudje le grabijo denar. Ni jim mar niti za otroke, ki jih je treba imeti čim manj, zato so že zapadli v globoko demografsko krizo! Evropa ima široke samozaščitne predpise in zakone, s katerimi še nekako kroti nacionalizme, niti slučajno pa ne zna obvladovati socialno-ekonomskega vprašanja novih manjšin. Se pravi beguncev in migrantov, ki so si po skupinah izjemno različni. Če nočemo ali celo sploh ne znamo niti z Romi (bolje smo z njimi shajali, dokler smo jim še smeli reči cigani), ki so, če hočemo ali ne, naši zgodovinski sopotniki, kako bomo shajali z Arabci, Palestinci, Libijci, Sirci, Maročani, Indijci, Afganistanci ali Pakistanci!
Evropa ima pač velikanski problem, ki ga Amerika nima. Vsi prišleki v ZDA se že od prve minute po prihodu začnejo »kuhati« v melting potu ali talilnem loncu in se »obdelujejo« toliko časa, da postanejo okusni za večino Američanov. Proslavljen, vendar tudi kontradiktoren ameriški politik Henry Kissinger (umrl je novembra lani, star 100 let) je vedno dejal, da razmerja moči med posameznimi skupinami v ZDA ostajajo hudo različna. Angleži, Irci, Judje in Afroameričani se imajo za nekaj več, Italijani, v zadnjem času Poljaki, Rusi in Ukrajinci so mafijci, drugi Slovani nekje v sredini veljajo za marljive in poštene, proti koncu so latinosi in Mehičani, posebej visoko pa se cenijo Kitajci in Japonci, zlasti na zahodni obali v Los Angelesu in San Franciscu. Zelo odvisno je namreč od matičnih držav, kako trdno stojijo ob strani svojim izseljenim.
Putinove napovedi
Tako je na primer dr. Dimitrij Rupel kot veleposlanik v Washingtonu dal zapreti generalni konzulat Slovenije v New Yorku, od koder je k sebi, da bi bil bolj pomemben kot diplomat, preselil še slovenske dopisnike medijev. In potem je vlogo neuradnega slovenskega konzulata v New Yorku prevzel kar pater Krizolog (Martin Cimerman), v kleti pod njegovo cerkvijo pa potekajo praznični sprejemi naše diplomacije, predsednice države in predsednika vlade, kadar se znajdejo v mestu vsega dogajanja na svetu.
Geopolitično izobraženi so že leta 2004 znali razbrati, kaj namerava Vladimir Putin z Rusijo. Govoril je v Münchnu po napadu čečenskih teroristov na šolo v Beslanu na Kavkazu. Ubitih je bilo 334 ljudi, od tega 186 otrok. »Stalo nas bo mnogo časa in rubljev, da bomo postavili novo, pristno zaščiteno rusko mejo. Profesionalno bomo ukrepali ob pravem času!« Pravi poznavalci so takrat opozorili na besedo »genuinely«, pristno, kar je med vrsticami pomenilo najprej obračun s čečenskimi teroristi, potem z ukrajinskimi secesionisti. Tako Ukrajina kot celotna Rusija v bistvu še vedno delujeta podobno, kot sta v nekdanji carski Rusiji. Ukrajina je sicer pohitela z majdansko revolucijo, vendar je bil Putin za vojno odločen že davno prej, kajti pristna meja je pomenila mejo nekdanje carske države ali Sovjetske zveze. Geopolitiki so hitro razbrali dokončen cilj, ki ga je napovedal tudi ruski patriarh Kiril, ki je potrdil Putinu, da se pravzaprav v Ukrajini rešujejo krščanske vrednote.
Zato je bilo smešno že prve dni rusko-ukrajinske vojne, ko so brez skrbno izdelane prave geopolitične ocene trije predsedniki vlad, poljski Mateusz Morawiecki, slovaški Petr Fiala in slovenski Janez Janša, z vlakom romali v Kijev, kjer Volodimirju Zelenskemu niso imeli povedati nič drugega kot to, češ, naj ne skrbi, da bodo poslali dovolj prepečenca in sira za mazanje. In nato so v Kijev dnevno potovale delegacije iz Evrope in Amerike, prinašale orožje in druga darila, ki pa niso niti malo ganila Putina. Tudi vabilo v naše kraje moža predsednice Slovenije Aleša Musarja ženi Volodimirja Zelenskega Oleni ni zgodovinsko pretreslo Rusov!
S Kitajsko je bilo v smislu geopolitike enostavno dogovorjeno, da bodo z razsutjem evropske avtomobilske industrije zadali oboji skupaj Evropski uniji in posredno Ukrajini najhujši udarec. Nenadoma bodo, kar se že dogaja, šli na cesto z ostrimi protesti do včeraj s plačami zadovoljni evropski delavci. Silne množice praznih žepov se bodo z nogometnih tekem preselile pred politična svetišča, ki jih bodo z lahkoto obvladovali, kot so pokazali Trumpovi navijači z zavzetjem Kapitola. Adijo poduhovljeno politično obnašanje, kot se je dogajalo med odprtjem prenovljene katedrale Notre-Dame v Parizu, kjer je le Donald Trump z obnašanjem na stolu v prvi vrsti dal vedeti, da komaj čaka konec živopisano oblečene duhovniške maškarade.
Slovenstvo je treba poudarjati
Kje so naše geopolitične meje, bi morala vedeti vsaj zunanja ministrica Tanja Fajon, ki sicer modruje po vsem svetu, če je že spodletelo predsednici Nataši Pirc Musar na prvem obisku pri Slovencih prek italijanske meje, ki jih je profesorica in pesnica Lidija Golc poznavalsko novembra lani prvič preimenovala iz zamejcev v primejce. Naši primejski Slovenci so tudi na Koroškem in Madžarskem, madžarski manjšini v Sloveniji pa bi bilo tudi treba pojasniti, da je njihova predsednica Nataša Pirc Musar, ne pa Viktor Orban. Slovenstvo je treba stalno poudarjati, kajti Italijani, ki so bili za hip brezbrižni, so končno ugotovili, da so Avstrijci (pa tudi precej Slovencev) množično pokupili stanovanja od Trsta do Tržiča in Gradeža. Kronsko pa se je avstro-ogrski duh vrnil, ko so sredi Trsta, v svetovni prestolnici kave, odprli pravo slaščičarno in kavarno Sacher, ki je sicer kavarniški zaščitni znak Dunaja. Dunajski zrezek pač ne, kajti Avstrijci so ga dobesedno ukradli. Originalno gre za milanski zrezek! Tudi zrezek ali kava je lahko izjemna geopolitična prvina. Nato so avstrijski Štajerci s svojo uradno himno še potrdili svoje želje, da bi bile njihove meje kar na Savi!
Prisluhniti je treba Jožetu Rožancu, specialistu za umetno inteligenco, ki se je v Ljubljano priselil iz Argentine. »Nas so Argentinci sicer integrirali, sprejeli medse, niso pa nas asimilirali!« Vzorčno skrbijo za svojo identiteto recimo Albanci, ki povsod, kjer se naselijo, dajo vedeti, kdo so, pa naj bo v Švici ali pri nas v Velenju, Kranju ali na Obali. Najbolj se zavedajo, za kaj sploh gre, Slovenci, ki živijo v tujini, kjer tudi nameravajo ostati. Tako je Ana Planinc, ki je doktorirala na Svobodni univerzi v Bruslju, kjer živi še sedaj, dobesedno začutila, da mora napisati knjigo z dovolj zgovornim naslovom Še vedno Slovenci!?, kar je sijajen geopolitični izziv, ki bi ga končno morala doumeti tudi dnevna politika. Mogoče si bo Donald Trump nenadoma celo zaželel, da bi nas kot sorodnike enostavno kar priključil ZDA.
