»Zdrava norost se pri tebi meša z modrostjo!« je dahnil na dušo filozof profesor dr. Jan Ciglenečki z ljubljanske filozofske fakultete Vesni Milek ob izidu njene zadnje knjige Kleopatra: Naj se zgodi. Ali bolj novinarka ali bolj pisateljica je vseeno, oboje opravlja zelo dobro. In zvabila jo je egipčanska kraljica Kleopatra, za katero pisateljica trdi, da je bila genialna. Egipt je bil v njenih časih z veličastno knjižnico v Aleksandriji res središče svetovnega znanja.

Vesna ljubi Kleopatro

Vesno, Notranjko iz Grahovega, sta Kleopatra in njena ljubezen z Rimljanom Markom Antonijem enostavno prevzeli, zato jo je ob predstavitvi knjige počastila v belo oblečena, z belimi perlami okoli vratu in zapestij. Kleopatra z lepoto, zlatom in izbranimi ljubimci pač buri domišljijo nežnejšega spola, kot Vesno tudi denimo le malenkost starejšo od nje – arheologinjo in odvetnico iz Dominikanske republike Kathleen Martinez. Ta že dvajset let obsedena išče grob davne lepotice, ki je skrit nekje ob templju Taposiris Magna blizu Aleksandrije ali celo v njem.

Kleopatra je vladala v zadnjem stoletju pred našim štetjem, bila je lepa in pametna, njen grob pa naj bi razkril še neznane dogodke iz egipčanske zgodovine. Prav v začetku lanskega decembra je ekipa Martinezove odkrila 300 kovancev z likom Kleopatre.

Našega filozofa dr. Jana Ciglenečkega, ki je lansko jesen v Aleksandrijo popeljal tudi Vesno, je podobno kot Martinezovo v Egipt zvabilo raziskovanje življenja nekdanjih puščavnikov. Verjetno ne po naključju, kajti Ciglenečki je doma iz Šempetra pri Novi Gorici, zato tudi pozna cerkev Svetega Hieronima na Nanosu. Domneva se, da je Sveti Hieronim živel nekje med našimi kraji okoli Postojne proti Kvarnerju in tudi v Dalmaciji ter da ga je privlačilo puščavniško življenje. Zato je že sam opozarjal na puščavnike v afriški puščavi in jih celo primerjal s puščavniki na nenaseljenih dalmatinskih otokih. Dodaten motiv za primorskega raziskovalca v Egiptu pa je verjetno tudi edinstvena zgodovina aleksandrink, uradno zaznanih primorskih žena in deklet, ki so hodile v Egipt služit za preživetje družin kot dojilje in varuške otrok. Nekdanji generalni sekretar Združenih narodov Egipčan Butros Butros Gali se je spominjal aleksandrink v živo, saj ga je kot otroka pazila Milena Faganeli, doma iz Mirna pri Gorici, pozneje pa je imel še slovenskega zdravnika.

Je pa decembra v prilogi verskega glasila in domobranskih idej okoli Gibanja Nove slovenske zaveze Družina publicistka in njega dni sijajna novinarka pri že pozabljeni reviji Tovariš, takrat nekako podobna Vesni Milek, Alenka Puhar hudo naskočila neuvrščenost nekdanje Jugoslavije ter sedanjo vlado in zunanjo ministrico Tanjo Fajon, ki pravi, da državljanom spet vrača zunanjo politiko, ki nam je bila zadnja leta v drugačnem političnem prepričanju dobesedno ukradena. Puharjeva namiguje, da se Fajonova vrača k neuvrščenosti, k Titu, Indijcu Džavaharlalu Nehruju in Egipčanu Gamalu Abdelu Naserju, ki je zaradi svojega sovraštva vedno z dna duše zatiral (!) uboge Izraelce, obenem pa se Puharjeva navdušuje nad izraelsko zmago leta 1967, ko so v nekaj dneh premagali Egipt, Sirijo in Jordanijo ter zlasti ponižali Naserja. Seveda je avtorica še vedno zagovornica večno preganjanih Izraelcev z ubogim Benjaminom Netanjahujem na čelu. Samo medklic: Alenka Puhar je sicer hči slikarja Franceta Miheliča, njena mama Helena Puhar je bila partizanka, pisateljica in urednica Naše žene, glasila antifašističnih žena ali kratko AFŽ.

Zanimivo, da je svojo prvo pomembnejšo politično funkcijo v Egiptu začel tudi dr. Janez Drnovšek. Na jugoslovanskem veleposlaništvu v Kairu naj bi opravljal delo v konzularni službi, vendar so ga, kot nam je sam pripovedoval, uporabljali bolj za šoferja, saj so delegacije iz Beograda prihajale skoraj na dnevni ravni. Drnovšek – tega smo pozneje vsi imeli za politika, ki je vse stokrat pretehtal, preden se je odločil – v Kairu ni mogel več prenašati poniževanja, zato je sedel v svojega minija morrisa, s katerim je s trajektom iz Italije pripotoval v Egipt, in se brez slovesa odpeljal domov. V Beogradu so dobili le sporočilo: »Šofer pobjego kući!«

Tudi o tem je dr. Drnovšek obujal spomine, ko je 18. junija 1999 zajetno gospodarsko delegacijo s posebnim letalom odpeljal v Kairo. V okviru obiska je položil venec pred spomenik nekdanjemu egiptovskemu predsedniku Anvarju El Sadatu, ki so ga ubili atentatorji, tudi nezadovoljni s premirjem z Izraelci. Sadat je namreč postavil spomenik neznanemu vojaku v čast Egipčanom in Izraelcem, ki so umrli v oktobrski vojni leta 1973. Dvesto vojakov gardistov je bilo že nekaj ur pred Drnovškovim prihodom postrojenih na silni vročini, zato so imeli za zamenjavo vojakov, ki so se od napora zgrudili, v senci pripravljeno posebno četo. Močno varovanega Drnovška v hotelu Hilton na otoku na Nilu so še leta 1999 častili kot zadnjega predsednika neuvrščenih.

Tenis za osamosvojitev

Takrat je bil v Kairu po dr. Petru Tošu slovenski veleposlanik Andrej Žlebnik, Mariborčan, izjemno diplomatsko izurjen, zato je z družinskim športom tenisom prijateljeval z diplomati iz najpomembnejših svetovnih držav. Medklic: njegova hči Žana je bila uvrščena na lestvice mednarodne teniške zveze. Žal je Andrej Žlebnik zaradi hudih naporov, ki jih je skušal krotiti z redno fizično vadbo, umrl ob bazenu slovenske rezidence v Kairu.

Spomnimo, da je Andrej Žlebnik pred slovenskim osamosvajanjem naredil sijajno diplomatsko potezo, ko mu je v Beogradu uspelo prepričati takratnega ameriškega veleposlanika Warrena Zimmermana, ki je strogo nasprotoval razpadu Jugoslavije in bil posebej neprijazen do Slovenije, zvabiti na prijateljski tenis na Roglo. Američan se je pripeljal z velikanskim rožnato in svetlo modro prebarvanim buickom, po tenisu pa je ob grizljanju pohorskih dobrot doživel pravo obdelavo z dokazi, da mora Sloveniji dopustiti odcepitev. Ni se dal prepričati, vendar je prvič pustil priprto okno: »We'll see!«

Na predvečer 20. junija 1999 se je Drnovšek vrnil iz Egipta v Ljubljano, vendar so se vsi potniki na letalu ubadali z ne prav nedolžnimi prebavnimi motnjami. Silno neprijetna težava, kajti naslednje jutro je na letališču Brnik prvič pristalo letalo Air Force One s takratnim ameriškim predsednikom Billom Clintonom, njegovo ženo Hillary in hčerko Chelsea.

Sicer pa je 35 kilometrov od meje z Libijo na egiptovski strani oaza Siva, ki slovi po Kleopatrinem kopališču in preročišču, v katerem je priprošnje za vojaške zmage dajal sam Aleksander Veliki. Neuradni gazda oaze Sivi Slovenec Marko Flisek, ki z domačini goji agrume in dateljne, izdeluje bogato oljčno olje ter je še vedno znan in slaven med Arabci kot dolgoletni osebni prijatelj nekdanjega voditelja Palestincev Jaserja Arafata, ki so ga Izraelci najprej imeli za terorista, nazadnje pa je leta 1994 dobil Nobelovo nagrado za mir skupaj z izraelskima politikoma Jicakom Rabinom in Simonom Peresom, ki sta bila pravo nasprotje Benjamina Netanjahuja.