Kam so izginile Mura, Radenska in milijarde? Boleč pogled na izgubljeno Slovenijo

Nedavno so v Murski Soboti odprli sijajno dokumentirano in dolgo pričakovano, ne samo razstavo, temveč pravo predstavo z naslovom Iz Mure z ljubeznijo 1925-2025. Spomnili so se tisoče Prekmurcev in zlasti Prekmurk, ki so desetletja ustvarjali izjemo tekstilno modno zgodbo, ki je bila opažena tudi v Evropi, kjer so lahko samo sanjali o tako vrhunski delovni sili ob šivalnih strojih. Krasna razstava z obilico upravičenih fantastičnih spominov, vendar brez ključnega odgovora na vprašanje: Kam je dobesedno skoraj čez noč poniknila Mura in tudi celotno njeno skoraj neprecenljivo premoženje? Mure ni več, Radensko smo tudi spustili iz rok!

Po letu 1991 se je Mura še nekaj časa najbolj vidno pojavljala na Češkem, saj so bile njene srajce in obleke zaščiti znak mlade češke politike. Ob čeških avtocestah so se pojavili do takrat še nikdar videni res ogromni jumbo plakati z Radensko, zato ni bilo presenetljivo, da je bil tudi njen kupec Čeh.

Briške ceste ne bi bilo

S skrajno nastrojenostjo proti vsem, kar je izhajalo iz Jugoslavije, so argentinski Slovenci po osamosvojitvi dobesedno zahtevali uničenje Ljubljanske banke in našli somišljenika v prvem guvernerju Banke Slovenije Francetu Arharju, ki je še vedno med svetovalci, ki že dolge mesece iščejo novega guvernerja. Nekdanja Ljubljanska banka je bila tako močna v Evropi, da bi imela sedaj odločilno vlogo celo v bruseljskih financah. V njenih najboljši časih Slovenija ni bila mala Švica, pač pa kar prava Švica. Uspelo nam je namreč soustvariti skupino Alpe Jadran ali Alpe Adria, v kateri so Hrvati, Madžari, Italijani, Avstrijci in Bavarci našli idealne skupne interese tako v gospodarstvu, znanosti in politiki kot v turizmu in kulturi in, zanimivo, že takrat na področju varovanja okolja. Ustvarjena v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je imela današnja Evropska unija komaj devet članic, je bila skupnost AA znanilka, kam in kako se mora širiti Evropa, da bo lahko zablestela v polnem sijaju.

Namesto da bi se hvalili kot svetovljansko razgledani diplomati in soustvarjalci EU, smo se z vso ihto vrgli na razgradnjo vsega do takrat ustvarjenega. Samo primer: politično hudo nerazgledan Lojze Peterle je kot zunanji minister dobil celo nalogo, da se izbriše za Slovenijo zgodovinsko pomemben Osimski sporazum. Tako ob izbrisu, ki ga je preprečil Janez Drnovšek, niti slučajno letos ne bi proslavljali 40. obletnico tako imenovane Briške ceste, ki je v Evropi še vedno političen fenomen. Italija nam je namreč odstopila del ozemlja za bližnjico od Solkana pod Sabotinom do sedanje več kot uspešne slovenske Toskane v Brdih. Nastala je predvsem zaradi izjemno razumnega arhitekta in neizmernega patriota Tomaža Vuge, očeta Boštjana Vuge, ki sijajno nadaljuje vse družinske tradicije.

Kaj vse je izgubila Slovenija zaradi cenenega zanikanja njene pretekle ustvarjalnosti in izjemnih ljudi, pove tudi nedavni podatek na hrvaški HTV, da sta Nemčija in Slovenija največji gospodarski partnerici Hrvaške. Presenečenje! Niti ne, Hrvaška ima že itak v rokah največji del slovenske prehrambne industrije, kmetijstva in trgovine, Slovenci pa vsako leto kot turisti na dalmatinskih in istrskih obalah napolnimo hrvaški proračun do vrha. Okoli 115.000 hiš, počitniških hiš in stanovanj, da o dragocenih jahtah niti ne pišemo, je na Hrvaškem v lasti Slovencev, kar vse skupaj znese ogromno vsoto nekaj deset milijard evrov, ki so nam enostavno zbežale iz rok, kajti res je veliko denarja vloženega v nepremičnine in premičnine iz pošteno zasluženega, še več pa iz dobro prikritih poslov razprodaje slovenskega samoupravnega premoženja.

Strašanske provizije

Tako je Slovenija razprodala ali uničila nekoč svetovljanske blagovne znamke. Ostala nam je pravzaprav edino Krka, kjer se še branijo pred lakomnimi, ki bi jo za drobiž prodali in popokali strašanske provizije. Tako kot je izginilo Slovensko bančništvo. Tudi ni neznano, da Kosovarji v Sloveniji bogato plemenitijo premoženje švicarskih Kosovarjev, da so izjemno močni v gradbeništvu, da skoraj povsem obvladujejo gostinstvo ob obali, da diktirajo cene na zelenjavnem in sadnem trgu, kar jim gre še bolje od rok tudi ob novem predsedniku Kmetijsko gozdarske zbornice Jožetu Podgoršku, ki mora zaradi podpore SDS neprestano kričati, da je za vse kriva država. Ob velikanskem kroženju milijard evrov brez kontrole Slovenije, ki je po varnostnih podatkih Evrope najbolj varna država za trgovce z mamili, pa potem kot za šalo obtožijo sodelovanja z raznimi klani nekdanjega notranjega ministra Aleša Hojsa. Nihče se pač ne upa pisniti ob podatku, da uspešno tovori preko Slovenije ogromne količine prepovedanih drog afganistansko-pakistanska združba Haqqani, ki deluje po stoletnem ameriškem receptu. Zanesljivost posla zagotavlja lahko le »pomoč« vrhunske strankarske politike, ki za zatiranje vseh novih naprednih gibanj potrebuje velike denarje.

Zato mora pač vsa balkanska desničarska politika od Slovenije do Črne gore preživeti in obstati na oblasti tudi z obujanjem najbolj temnih obdobij svoje zgodovine. Tako se je hrvaški predsednik vlade Andrej Plenković javno, brez zadrege vrgel na poveličevanje ustaštva preko pevca Marka Perkovića Thompsona, brada in kapa šajkača v Srbiji spet prebujata četništvo, ki pa ga že kot popoln kult slavijo Črnogorci srbskega porekla. Srbi so na primer že postavili spomenik Draži Mihajloviću, poveljniku medvojnih četnikov, Hrvatje se že dolgo trudijo postaviti spomenik poglavniku Anteju Paveliću, kajti vedno bolj klican za nacionalnega junaka je tudi, ker je bil med atentatorji, ki so leta 1934 ubili jugoslovanskega kralja Srba Aleksandra I. Karađorđevića. Samo medklic: slovensko veleposlaništvo v Rimu ima sedež v Vili Maraviglia, ki jo je Benito Mussolini podaril somišljeniku Anteju Paveliću. Slovenija jo je dobila kot del delitve premoženja Jugoslavije!

Tudi Janez Janša si je ogledal veličastno ustaško glasbeno slavje v Zagrebu a la Thompson, zato je samo vprašanje časa, kdaj se bo začelo pri nas slaviti zgodovinsko idejo domobranskega generala Leona Rupnika, ki je že med drugo svetovno vojno sanjal o združevanju domobrancev, ustašev in četnikov, da bi skupaj iztrebili komuniste in seveda partizanstvo. In to prav general Rupnik, ki mu je po prisegi nacizmu v Ljubljani na Plečnikovem in sedaj tudi Pečečnikovem stadionu kraljeva oblast v Londonu odvzela čin generala in poveljnika bele garde. Ampak izjemno spretna prirejevalca zgodovine Stane Granda in Jože Dežman bosta že našla krivulje, ki bodo pripeljale do nuje postavitve spomenika, če bo treba tudi generalu Leonu Rupniku, ki je bil po vojni obsojen na smrt, njegova obsodba pa po osamosvojitvi razveljavljena, proti čemur so ostro protestirali sedaj veliki prijatelji Janeza Janše – Izraelci. Rupnik je namreč nacistom izročil največ slovenskih Judov. Tako smo vedno bliže šintoističnemu svetišču Jasukuni na Japonskem, za katerega je večni kritik nasilne politike novinar Branko Soban zapisal, da gre za zvito domišljeno bivališče duš največjih japonskih vojnih zločincev in množičnih morilcev, ki so bili obsojeni na smrt. Vzorec japonskih militaristov, ki ne priznavajo poraza, bi še kako prišel prav tudi našim prirejevalcem zgodovine!