V božičnem decembru bo petdeset slovenskih poslovnih modrecev svojemu izbrancu podelilo pravico in dolžnost razpolaganja s skoraj šestimi milijardami davkoplačevalskega denarja. Ali drugače, petdesetčlanska skupščina Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije ZZZS, med katerimi štirje zastopajo vlado in mislijo, da so glavni odločevalci, bo izbrala novega generalnega direktorja.
Lobistov več kot bolnikov
Zato so na preži številni prebrisani lovci lobisti, ki upajo, da bo prav njihov dobro dresiran kuža dobil ovratnico z naslovom generala. V ozadju spretnih lovcev pa so seveda najmočnejše slovenske lovske družine, sicer jim pravimo stranke, ki jim je ob pohlepnem utripanju srca po šestih milijardah zadnja skrb slovenski bolnik, zaradi katerega ZZZS sploh obstaja. Pravzaprav so dobro dresirani kužki le začasni politični brezdomci, ki jim je treba najti bogato zatočišče, iz katerega se bo razkošno delil denar.
Devet kandidatov za generala ZZZS so si zamislile politične stranke in za vsakega postavile podroben načrt, kako ga potiskati navzgor. Najbolj razvpit je Janez Poklukar, večni kandidat je Igor Klinar, Ksenija Klampfer je nekdanja in bodoča ministrica, Helena Ulčar Sumčič ljubi modna krila, Tatjana Mlakar bi rada funkcijo še enkrat, Tomaž Schara je nekdanji železničar, Robert Ljoljo se je »naveličal« Leka, Aleš Šabeder je nekdanji general UKC Ljubljana in minister za zdravje, Jaka Bizjak pa »ministrsko-ombudsmanski« sin.
Ko je bil zdajšnji evropski poslanec Marjan Šarec še predsednik vlade, mu je bila posebno pri srcu pravnica, ministrica za delo Ksenija Klampfer, ki je kot članica stranke Mira Cerarja zavrnila sodelovanje v podložništvu pod Janezom Janšo, ki se mu je tako veselo podredil Cerarjev naslednik Zdravko Počivalšek. Zaslovela je kot šefinja mariborske upravne enote, ko je prepovedala nastop ustaškega glasbenega pevca Marka Perkovića Thompsona in ujezila Branka Grimsa. Za uspešen naskok Ksenije na vrh ZZZS je Šarec seveda zavezal svojega paradnega svetovalca, ki se zna z leporečjem prikupiti različnim strankam, Damirja Črnčeca, ki pa je naglo ugotovil, da bi prišel v konflikt z ministrom za finance Klemnom Boštjančičem. Zato je za Ksenijo raje izgovoril ministrski položaj pregnane Emilije Stojmenove Duh in obenem s službo na obrambnem ministrstvu ustoličil svojega varovanca Tomaža Pliberška, nedavno izgnanega z ministrstva za zdravje, kjer mu je uspelo zavoziti celoten investicijski sistem v zdravstvu.
Janez Poklukar, Gozdni Joža po domače, je bil kot minister za zdravje poseben jagodni izbor Janeza Janše. Za Poklukarjem, doma iz Gorij, kjer ima z lokalno druščino roko nad vstopnino v Blejski vintgar, ima zdaj tudi močno podporo v radovljiškem lobiju, ki želi v svoji občini novo, veliko gorenjsko bolnišnico, ki bi jo izpulili iz rok Kranja. Premagati tekmece za bolnišnico bi jim bilo mnogo lažje, če bi Poklukarja zrinili na vrh ZZZS, kar bi zanj pomenilo, da bi postal nekaj let pozneje tudi njen generalni direktor. Poklukarja podpira tudi nekdanji generalni direktor, vendar neuradno še vedno najpomembnejši v UKC, Jože Golobič s prijateljem ministrom Boštjančičem, presenetljivo pa tudi nekdanji minister za zdravje Dorijan Marušič, ki je zdaj svetovalec ministrice, ima zasebno ambulanto in pogodbeno delo v bolnišnici Izola ter celo posebno agencijo za klasificiranje (beri: postavljanje cenika) zdravil. Tudi za Poklukarja bi bil minister Boštjančič, kajti v ozadju je največji globalni igralec v zdravstvu Siemens. Čeprav je Janez Poklukar že urbi et orbi razglasil, da je njegov izbor dokončen, pa mu še ni prišlo na uho, da utegne postati rahlo osramočen rezervni kandidat.
Nalepka Klemen v avtu
Enako bi bilo z razkritim ozadjem preveč prozorno imenovanje za generala ZZZS nekdanjega predsednika uprave Leka Roberta Ljolja, ki mu pomoč brez zadrege ponuja tudi minister Boštjančič. Temu na vseh prstih visijo lobisti farmacije, kajti ZZZS prav za zdravila odšteje petino letnega proračuna, kjer bi bil rad tudi Dorijan Marušič odločevalec. Tako postaja vse jasneje, zakaj je Ljoljo zapustil Lek, kjer je imel kot predsednik uprave nekajkrat višjo plačo, kot bi jo imel na čelu ZZZS, vendar bi se ob ugodnem razpletu dogodkov razliko dalo z lahkoto pokriti. Čeprav bodo za Ljolja navijali štirje vladni predstavniki v sestavi skupščine ZZZS, bi jih javnost naglo spregledala.
Tatjano Mlakar, dosedanjo šefinjo ZZZS, so uspešno pretentali, da ponovno kandidira, čeprav se je pod njenim vodstvom zgodilo malo uporabnega. Ugriznila je v kislo jabolko z upanjem, da bo v zahvalo za dodatno zmedo med kandidati dobila novo lepo državno službico. Dobro je namreč vedela, da je precej članov skupščine ZZZS naklonjenih nekdanjemu ministru Alešu Šabedru, saj so ga posamezniki celo osebno nagovarjali h kandidaturi.
Igor Klinar kandidira izključno zaradi lastne neustavljive želje, da bi kot samostojni podjetnik zlezel na položaj generala ZZZS, čeprav je že leta 2016 izgubil bitko s Samom Fakinom. Tomaž Schara, nekdanji generalni direktor Slovenskih železnic, bi namesto tirov in lokomotiv rad nakupoval z zdravstvenim denarjem. Tomaževa žena primarijka dr. Karin Schara je ortopedinja v UKC Ljubljana, njegov brat doc. dr. Rok Schara je vrhunski v zobozdravstvu, zato je nanj hud tudi družinski pritisk. Ambiciozna žena Karin ne skriva, da bi rada postala generalna direktorica UKC Ljubljana, kjer zdaj sedi dr. Marko Jug, ki je prepričan, da bi s svojimi odlikami lahko v kratkem postal minister za zdravje.
Ob Poklukarju je iz stroge desnice kandidat tudi Jaka Bizjak, sin nekdanjega ministra za notranje zadeve, že pokojnega Ivana Bizjaka, strankarsko SLS, ki je bil tudi varuh človekovih pravic in opravljal visoko funkcijo v Bruslju, kjer je bil generalni direktor direktorata za pravosodje in notranje zadeve, vendar se posebno ni izkazal. Zelo ga je v življenju zaznamoval hud padec z gorskim kolesom, v politiko pa je pritegnil svojega soseda, neustavljivo motečega Karla Erjavca, ki je pravkar ustanovil svojo stranko. Seveda bi si ob imenovanju Jake Bizjaka vse prste obliznila njegova sedanja delodajalka Alenka Kranjc Žnidaršič, ki v enem od svojih številnih domov za starejše zaposluje tudi sina nekdanjega ministra.
Tako ostane pri precejanju kandidatov samo še tiha voda, ki bregove dere, Helena Ulčar Simčič, sicer kandidatka brez vodstvenih izkušenj. Je predsednica Društva ekonomistov v zdravstvu, na njeni strani pa absolutno stoji generalni direktor UKC Ljubljana dr. Marko Jug, ki bi lahko s svojim človekom na čelu ZZZS z lahkoto pokrival čedalje večjo izgubo, ki jo največji klinični center v državi pridela vsako leto. Ima pa Helena prednost, kajti z njo bi lahko rešili vse želje lobistov, ki se motajo okoli preostalih kandidatov. Celo minister Boštjančič ob njej še ni odkimal.
Sicer pa se minister Boštjančič kot otrok igra z milijardami ZZZS, zato ne bi bilo napak, če bi mu na službeni avto zadaj pritrdili nalepko z napisom Klemen v avtu!
