Hollywood in preostali svet se je v minulih dneh poslovil od igralskega velikana. Legendarnega 95-letnega zvezdnika Gena Hackmana in njegovo ženo Betsy Arakawa so našli mrtva na njunem domu v Santa Feju v ameriški državi Nova Mehika.
Obdukcija je pokazala, da je Hackman trpel za Alzheimerjevo boleznijo, kot vzrok smrti pa so zapisali srčno-žilno bolezen. Njegova žena je umrla zaradi redke virusne okužbe, imenovane hantavirusni pljučni sindrom. Gre za redko, a smrtonosno virusno okužbo, ki jo razširjajo miši in podgane. Kot domnevajo, je Betsy Arakawa umrla okoli 11. februarja, saj je takrat zadnjič odgovarjala na elektronsko pošto, Hackmanov datum smrti pa naj bi bil 17. februar, ko je nehal delovati njegov srčni spodbujevalnik. Zaradi Alzheimerjeve bolezni se najverjetneje ni zavedal, da je žena umrla.
Razočaranje po očetovem odhodu
Čeprav se je Hackman iz filmskega sveta umaknil že pred dobrima dvema desetletjema in potem užival v mirnem življenju ter dočakal visoko starost, je bil zaradi igralske prepričljivosti pri upodabljanju različnih likov legenda. Kljub visoki starosti je dolgo ohranjal svojo vitalnost, tako so ga še pred dvema letoma posneli pri vožnji z avtomobilom, uživanju v hitri prehrani in delu na vrtu. Na zadnjem igralčevem posnetku v javnosti, ki je nastal aprila lani, ga je njegova žena držala pod roko. Bil je zgrbljen in si je pri hoji pomagal s palico.
Ameriški igralec Gene Hackman, ki ga filmski poznavalci uvrščajo med največje, se je rodil kot Eugene Allen Hackman 30. januarja 1930 v kalifornijskem mestu San Bernardino kot prvi otrok Anne Lyde Elizabeth in Eugena Ezre Hackmana. Njegov oče je bil novinar, mama pa gospodinja, ki je sčasoma postala alkoholičarka. Trenutka, ko je oče leta 1943 zapustil ženo in sinova, se je Gene spominjal vse življenje: »Oče je sedel v avto, me pogledal in mi pomahal v stilu 'vidimo se pozneje'. Bil je zelo prepričljiv. Ko je odšel, sem bil razočaran in prizadet, vendar sem ga imel rad vse do njegove smrti.« Kljub veliki bolečini zaradi moževega odhoda je mati sicer predano skrbela za otroka. Želela je, da bi Gene postal košarkar, potem pa tudi igralec in da bi bil zgled mlajšemu bratu. Navsezadnje je tragično končala v požaru, ki ga je povzročila sama, ko je pijana kadila v postelji.
Hackmana je v mladosti še posebej navdušil film Tramvaj Poželenje z Marlonom Brandom. Čeprav ni bil ravno vzoren mladenič, je razmeroma zgodaj spoznal, da želi v življenju doseči kaj več. S šestnajstimi leti je odšel k marincem, kot je dejal, zaradi avanture. Ponarejal je dokumente, se prijavil v vojsko, zapustil šolo in več kot štiri leta preživel pod strogo disciplino. Ob vsem tem je našel nekaj časa za preizkušanje svoje ustvarjalne strani in se preizkusil kot didžej. Po vrnitvi iz vojske je kratek čas študiral novinarstvo na univerzi v Chicagu. Študij je hitro opustil in se preselil v New York z željo, da bi dobil vlogo na Broadwayu. Ker mu to ni uspelo, se je odpravil v Kalifornijo, kjer se je leta 1956 vpisal na študij igre v Pasadeni in se spoprijateljil z Dustinom Hoffmanom. Zanimivo je, da so se tedaj iz obeh bodočih igralskih velikanov norčevali, dvomili o njuni nadarjenosti, podcenjevali njun videz in jima napovedovali, da nimata nikakršnih možnosti za uspeh.
Serija neverjetnih vlog
Mati mu je nekoč dejala, da bi ga rada videla na filmskem platnu, sam pa je trdil, da iz disfunkcionalnih družin, kakršna je bila njegova, pogosto izhajajo tudi dobri igralci. V enem od pogovorov se je spomnil dogodka, ki ga je najbolj spodbudil, da se ne odreče svojim igralskim sanjam. Ko je v neki restavraciji delal kot portir, ga je njegov nekdanji profesor iz Pasadene prepoznal in mu pikro navrgel: »Vidiš, Gene, nikoli ne boš igralec …« To ga je zelo razjezilo in odločil se je, da mu bo uspelo.
V tistem času je v New Yorku na plesu spoznal bančno uslužbenko Faye Maltese. Zaljubila sta se in najprej živela v enosobnem stanovanju. Nekaj časa je bil njun sostanovalec Dustin Hoffman, s katerim sta pozneje skupaj igrala v filmu Pobegla porota. Faye in Genu so se rodili trije otroci. Da bi vzdrževal družino, je Hackman počel marsikaj, od selitev in poliranja pohištva do prodaje ter ob tem obiskoval še ure igranja.
Nato pa se mu je odprlo. Leta 1961 je dobil prvo, manjšo, vlogo v filmu Mad Dog Coll. V karieri, ki je trajala dobrih šest desetletij, je odigral več kot sto vlog, pravi prodor med zvezdnike pa mu je uspel z vlogo v filmu Bonnie in Clyde iz leta 1968, za katero je bil nominiran za oskarja v kategoriji za najboljšega stranskega igralca. Hackman je bil eden najbolj prepoznavnih in vsestranskih ameriških igralcev.
Igral je domala vse tipe filmskih vlog: detektive, politike, vladne uslužbence, kriminalne vodje, odvetnike, športne trenerje, očete in vojake. Izjemen je bil v kultnih stvaritvah Francoska zveza in Neoproščeno, za kateri so ga leta 1972 in 1992 nagradili z oskarjema. Sicer pa je bil za ta zlati kipec nominiran petkrat, poleg tega je dobil štiri zlate globuse, dve nagradi bafta britanske akademije za film in televizijo, srebrnega medveda v Berlinu, zlati palmi festivala v Cannesu in številne druge nagrade.
Napisal je tri romane
»Na vrhuncu slave se ni mogoče izogniti temu, da vas vsaj za trenutek prevzame nekakšen čuden občutek nesmrtnosti. Zdi se vam, da zmorete vse in da bo to trajalo. Toda v resničnosti je vse drugače, saj je ta občutek za igralca poguben, zato je dobro, da se ga čim prej reši,« je nekoč dejal.
Po 30 letih zakona se je ločil od Faye in pojasnjeval, da se to ni zgodilo zaradi druge ženske, temveč zaradi stresa in zato, ker sta se z ženo oddaljila drug od drugega. Na začetku devetdesetih let je preživel operacijo srca, ki mu je po njegovih besedah spremenila pogled na življenje. »Ob tej izkušnji sem smrti gledal v oči. Ne zavedamo se, kako dragoceno je življenje, dokler ne ugotovimo, da ga lahko izgubimo.« Potem se je zaljubil v pianistko Betsy Arakawo, leta 2004 pa se je odločil za umik iz igralskega sveta. Začel je pisati in objavil tri romane ter nekaj zgodb in začel slikati. Na novinarsko vprašanje, po čem bi si želel, da se ga ljudje spominjajo, pa je odgovoril, da naj se ga spominjajo kot dostojnega igralca, kot nekoga, ki je poskušal iskreno pokazati tisto, kar mu je bilo dano.
