»Otroci ne znajo slovensko, mi ne znamo albansko. Neverjetno je, da v šoli, kjer bi se morali že učiti geografijo in zgodovino, sploh še ne razumejo jezika, v katerem poteka pouk. In to je osnovni problem,« opozarja Toni Cahunek, režiser dokumentarnega filma Novi sošolci, s katerim je zagrizel v spregledano temo vključevanja kosovskih otrok v slovenski šolski sistem, v katerem se spopadajo z nepoznavanjem slovenskega jezika, medtem ko učitelji ne razumejo albanščine. Film skozi zgodbe štirih albansko govorečih učencev razkriva, s kakšnimi ovirami se srečujejo, poleg osebnih zgodb pa prikazuje tudi širši kontekst, kot so razlogi za priseljevanje s Kosova in razlike med obema družbama.
Film Novi sošolci je postal spet aktualen, potem ko je osnovna šola v Žalcu po slabem odzivu staršev na roditeljski sestanek vabila naknadno poslala še v albanščini. Kako na to gledate sami?
Mislim, da je ravnateljica tukaj naredila absolutno pravilno. Ena izmed prvih stvari, ki jo lahko narediš, da bi pritegnil te otroke ali starše teh otrok v šolo, je nagovarjanje v njihovem jeziku. Ne govorijo namreč ne angleško, ne slovensko, ne nobenega od slovanskih jezikov, in če hočeš staršem povedati, kaj je njihova naloga, jih moraš nagovoriti v njihovem jeziku. Vedeti moramo, da naš šolski sistem ni identičen kosovskemu, predvsem zato, ker so imeli pred 25 leti vojno, ki jim je uničila celotno šolsko infrastrukturo.
So ljudje ob ogledu filma presenečeni, ko spoznajo, s kakšnimi problemi se zaradi jezikovnih ovir spopadajo na slovenskih šolah?
Ko sem pred leti povedal, da snemam film o tem, je redko kdo vedel, za kaj gre. Tudi na Kosovu niso vedeli, da je pri nas toliko Albancev in da je to izziv za naš šolski sistem. Podobno kot ljudje na ministrstvu, ki v svoji pisarni v Ljubljani nimajo stika s terenom. Ko pa dobijo kakšno opozorilno pismo iz šole, ki opisuje te težave, samo potisnejo glavo v pesek. Treba bo odpreti razpravo in pritisniti tudi na ljudi, ki lahko sistemsko kaj spremenijo.
Vidite kakšne rešitve?
Rešitev je veliko, a trditev, da smo jim že vse ponudili, preprosto ni resnična. Programov je malo, hitro so polni, tisti, ki niso, pa so pogosto slabo zastavljeni. Pripravljalnice, o katerih se zdaj veliko govori, so vsekakor ena možnost in bi bile dober začetek. Druga stvar je število ur slovenščine. Zdaj imajo ti otroci po eno uro na teden, kar je absurdno malo.
Se pravi – več slovenščine, več stika.
Natančno to. In še nekaj, treba je opolnomočiti starše, da se bodo učili z otrokom. Marsikatera mama bo rekla, da ne zna jezika, a lahko pomaga pri matematiki, pri osnovah. Tretja stvar pa je socialna vključenost. Kaj ti otroci delajo popoldne, ko niso v šoli? Dajmo jim vsebine, pri katerih bodo lahko slovenščino spoznavali na mehak način, prek interesnih dejavnosti. Premalo jih je v glasbenih šolah, športnih društvih, v krožkih. Starši pogosto niti ne vedo, da obstajajo te možnosti.
Kdaj ste sploh začeli snemati film in kdaj se je pojavila ideja?
Ideja se je pojavila leta 2016. Pri sestri Lei (Cahunek, tudi soscenaristka filma, op. a.) sem bil na nedeljskem družinskem kosilu, in ko sem pogledal seznam učencev v njenem razredu, sem opazil, da je od 24 otrok osem albanskih imen, torej tretjina razreda. To je bila moja nekdanja osnovna šola, kjer sem imel za sošolca enega samega Albanca. Sestra je rekla: »In jih bo še več. To je odlična tema za film.« Tudi sam sem videl, da se struktura prebivalcev v Kranju spreminja. Po ulici sem srečeval obraze, ki jih prej nisem videval, slišal jezik, ki ga prej nisem poznal. Takrat sem se zavedel, da je to tema.
In potem ste šli v svoj domači Kranj in našli te učence?
S sestro sva priredila prvo avdicijo in izbrala 15 albanskih otrok, a starši večine niso dovolili sodelovanja, tako da sva na koncu imela le eno deklico, Suelo, ki je bila takrat stara devet let. Težje je bilo najti druge protagoniste. Med njimi je bila Floralba, ki je bila tako kot Suela zelo dobro integrirana in ambiciozna, tako da sva potrebovala še fanta, ki bosta imela več izzivov, da pokažemo celotno realno sliko. Šla sva na osnovno šolo za otroke s prilagojenim programom, kjer je daleč najvišji odstotek otrok s Kosova, kar je sicer sistemska anomalija in velik hendikep našega šolskega sistema, ter našla Masarja in Ledrija. Škoda je, da se je Masar že vrnil na Kosovo. Ni končal osnovne šole, zdaj pa pri 15 letih dela kot fasader. To me boli, ker vem, da je otrok z izjemnim potencialom, ki ga najbrž nikoli ne bo mogel izkoristiti.
Kako so snemanje sprejeli starši?
Različno. Pri Floralbi smo imeli srečo, da je njena mama hodila k Lei na ure slovenščine, zato nam je lažje zaupala. Pri Sueli smo starše prepričali z zelo spoštljivim pristopom na avdiciji, ključno pa je bilo to, da smo snemali tudi na Kosovu. Ko so videli, da nas res zanima njihovo okolje, so se odprli. Ti ljudje v Sloveniji pogosto živijo v majhnih garsonjerah, z več otroki, zelo zaprto. Na Kosovu pa imajo hiše in posestva, tam se počutijo ponosne. V Sloveniji nismo nikoli smeli snemati pri njih doma in se je videlo, da jih je sram.
Koliko so ti otroci izolirani in kako jih sprejemajo drugi, recimo v Kranju?
To je žal še vedno velik problem. Na vseh lestvicah so Albanci zadnji po tem, kdo bi si jih želel imeti za soseda, sošolca, zeta … Vedno so na dnu. In to zaradi starih stereotipov iz nekdanje Jugoslavije, kjer je bil Albanec vedno »manj razvit«, nekdo, ki je bil kriv za vse. To nam je ostalo v DNK. Ko prideš na Kosovo, pa vidiš ravno obratno. Slovenci so tam zelo cenjeni. Pravijo, da se je vojna pri nas začela in pri njih končala, in vsak ti reče: »Nemčija je v redu, a Slovenija je obljubljena dežela.« Zato je boleče, da imamo mi tukaj do njih tako dvoličen in odklonilen odnos.
