Nekoč, tega je res že dolgo, smo poležavali v strelskih jarkih tam nad Postojno. Imeli smo puške in za pasom lopatke. Lopatka je bila pomemben element obrambe, ker si je lahko vojak z njo izkopal kritje iz blata in kamenja. Če bi Nato, hoj, nesnaga nemarna, pririnil v našo domačijo. Služimo narodu!
Zdaj že pokojni diplomat je nekoč pripovedoval, kako se je peljal s tržaškega letališča v Ljubljano. Spremljal je nekdanjega šefa Nata.
Ko so se bližali Postojni, je naš gostitelj omenil tako imenovana Postojnska vrata, prehod med notranjostjo Srednje Evrope in Sredozemljem.
»Aha,« je odvrnil Javier Solana, »to je torej tisto, kar smo mi na vseh vajah najprej bombardirali!«
Na, vidite? Oni so nas »kao« zasuli z bombami, mi smo se pa »kao« branili z ašovčiči, se pravi lopatkami …
-
Na srečo je država spoznala, da s puško ne bom preveč koristen.
Na tajni lokaciji smo v osemdesetih letih pripravljali vojni Dnevnik. Teritorialna obramba in pokrajinski odbor, nekakšna lokalna oblast v primeru vojne, sta uprizorila veliko vajo. Naša postojanka je bila vas, nedaleč od Rakitne. Teritorialci so imeli šotore in vse živo, mi pa smo imeli poslopje, ki so ga zgradili za obrambne potrebe. Ker na srečo ni bilo vojne, so hišo pogosto obiskovali otroci zavoljo šole v naravi. Temu se reče dvojna raba.
V ljubljanski »pokrajini« je bilo takšne rabe še veliko. Občine so imele povsod tajne bolnišnice, lekarne, skladišča. Ponekod so kmetom kupili živino, tako rekoč »na lizing«. Če bi počilo, bi jo deloma morali odstopiti TO in pokrajinskim poverjeništvom; v miru pa je služila njim.
Kaj je na vojaški vaji počel Dore, boste vprašali. Ah, kaj, prodajal je meglo, tako kot vedno. Imeli smo tiskarski stroj s svinčenimi črkami, z nožnim pogonom. Zakaj takšen muzejski eksponat? Ker bi bili tako rekoč v ilegali. Lahko bi tiskali tudi brez elektrike. Če bi razgrajali z agregatom, bi nas kmalu našli.
Imeli smo tudi leteče radijske reporterje Črta, Sandija in Silva. Njihov šef je bil legendarni športni urednik Franci. Znan je bil po tem, da nas je pozdravljal takole: »Hoj, plejboj, kako si?« Velikodušno jih je v župnišču gostil »plejboj« vaški župnik.
Nekega jutra sem šel mimo župnišča. Na vrtu je ves prepoten cepil drva eden izmed tehnične radijske ekipe. Za njim je zrasla prava gora polen.
Franci mi je samo pomežiknil. »Kolega se ga je sinoči dokaj napil. Kazen mora biti vzgojna!«
-
V civilnem štabu je prišlo do zapleta. Za prvo izdajo časopisa je vodja napisal uvodnik.
Tiskar Janez, sicer tehnični urednik Nedeljca, ki je še vedno znal rokovati s svincem, mi je zaupal, da za eno tipkano stran ročno postavlja črke kakšno uro.
Šefu sem razložil, da bo njegov nagovor natisnjen nekje po koncu vaje, prej zagotovo ne. Tako smo na tajni lokaciji funkcionarje naučili, da v obrambi ni blebetanja. Živeli!
No, na kratko torej: na vaji smo zmagali! Takrat smo na vseh manevrih napodili vse, najraje napadalce z zahoda. Igre napada z vzhoda pokojni JLA nekako niso dišali. Počilo je leta 1968, ko so Rusi s pajdaši okupirali Češko. Izkazalo se je, da bi bila v najtežjem položaju v vsakem primeru Slovenija. Ob napadu Varšavskih sil bi jo zasedli najkasneje v treh dneh. Slovenci smo spoznali, da se bo treba opreti na lastne sile. Takrat je nastala Teritorialna obramba. Pika. Vse drugo že tudi sami veste, saj ste bili zraven.
Tako je pač bilo. Nato zdaj ni več sovražnik, ker smo se z njim poročili in je pred tedni veseljačil v Ljubljani. Me prav zanima, ali so naši modreci tam kaj omenili, kako smo nekoč uporabljali »dvojno rabo«. In da so najboljša obramba ljudje. In njihovi razumni in razsodni voditelji.
