Pesem Ne cvikaj generacijo je del debitantskega albuma glasbene skupine Atomsko sklonište iz Pulja. Izšel je pri Založbi kaset in plošč Ljubljana, producenta pa sta bila Ivo Umek in Bruno Langer. Obravnaval je predvsem socialne, politične in protivojne teme.

Že leta 1968 je Boško Obradović režiral igro z naslovom Atomsko sklonište, ki vsebuje protivojno poezijo. Vrsto let je iskal rokerski bend, ki bi igral njegova besedila, in tako je leta 1977 nastala skupina Atomsko sklonište. Še vedno so aktivni, gotovo pa je bila pomembna prelomnica smrt prvega vokalista Sergia Blažića leta 1986. Glavni protagonist skupine po tem obdobju je postal Bruno Langer.

Glasbeni kritik in publicist Bojan Muščet nam je o pesmi

Ne cvikaj generacijo povedal: »Naslovna pesem albuma Ne cvikaj generacijo je na neki način postala himna predpunkerske generacije. Bazični hardrock skupine je v tej pesmi nadgrajen z otroškim zborom in tako kot večina drugih pesmi jo zaznamuje nekoliko apokaliptičen tekst Boška Obradovića. Refren Ne bomo menda mi ta nesrečna generacija, na kateri bo izvedena velika zadnja racija je brezčasen in je tudi danes še kako aktualen.« Obenem Muščet izpostavlja vokal Sergia Blažića, ki je, kot pravi, utiril kariero skupine.

Član štiridesetčlanske žirije Nedeljskega dnevnika Bojan Muščet svoje kritike in analize objavlja v številnih hrvaških medijih, je soavtor hrvaške enciklopedije pop in rock glasbe. Kot urednik nekaj nosilcev zvoka priznanih hrvaških glasbenikov, skupine Laufer, Arsena Dedića, Iva Robića …, je prejemnik več porinov, najvišje hrvaške glasbene nagrade. Je tudi družbeno angažiran. Ustanovil je prvi hrvaški band aid Ri-Val, ki je s pesmijo Učinimo nešto opozoril na vse večje ekološke težave v Kvarnerju in Gorskem kotarju. Obenem je z Rajkom Dujmićem ustanovil skupino Ljubimci žena in posnel album Hrvatske popularne melodije Vol. 1.