Zagrebško skupino Azra lahko postavimo v časovni okvir med leti 1975 in 1990, ko so imeli zadnji nastop, ali pa 1995, ko je izšel njihov zadnji album. Teh je bilo 16 ob sedmih malih ploščah. S kar nekaj spremembami jo je vodja Branimir Štulić - Johnny vodil skozi različna obdobja.

Med 40-člansko žirijo, ki je zaslužna za lestvico Nedeljskega dnevnika Top 100 ex YU rock, je tudi Branislav Lokner -

Bane iz Zemuna, glasbeni kritik, urednik spletne strani timemachinemusic.org in diskofil. Je avtor štirih knjig o glasbi, 30 let predsednik Zaječarske gitarijade, štiri leta je vodil beograjski Demo fest, bil dve leti predsednik banjaluškega Demo festa, predava, piše za domače in tuje medije, sodeluje z radijskimi in televizijskimi postajami. V treh knjigah so predstavili njegovo glasbeno zbirko, ki je verjetno največja na Balkanu in obsega 40.000 cedejev, 22.000 velikih plošč, 20.000 malih plošč in 18.000 kaset.

Azrino pesem Ne prodajem nasmiješenog psa je na svoji lestvici rock pesmi vseh časov z območja nekdanje Jugoslavije uvrstil zelo visoko, na sedmo mesto. Ceni predvsem obdobje skupine med letoma 1980 in 1983. »Pozneje so šli v smeri, ki mi ni blizu,« nam je povedal Lokner in opisal pesem Ne prodajem nasmiješenog psa: »Skozi ironično malomeščansko prizmo obsoja socrealistično družbo, kakršna je bila na območju Jugoslavije takrat in za časa Tita. Zanimiva je igra dveh vokalov, Borisa Leinerja in Branimirja Štulića, zapakirana v zagorsko in zagrebško govorno območje, ki daje specifičen okus tej pesmi. Etnozvoku so nežno dodane primesi ska glasbe in reggaeja.«

Lokner sklene: »Z izjemno subtilnim tekstom, pričarano atmosfero, sporočilnostjo in stališčem pesem pove, kar je bilo takrat treba povedati.«