Mislim, da je tudi naš avto malce naglušen. Seveda ne tako kot jaz, ki na levo uho skoraj ne slišim, temveč se radio v vozilu dokaj pišmeuhovsko odziva na razne postaje. Najprej nekaj glasbe, potem ta izgine v božjo tetko in nato spet priciguli nazaj. Mila soproga zelo skrbno šiba postaje sem in tja ter nazaj in tako nekako privoziva do cilja.
»Umirem sto puta dnevno …« se skozi zvočnike priplazi znan moški glas. Že vem, to je slavni hrvaški Tony. Tudi na slovenskih radijskih valovih ga predvajajo. Čudno, kot bi imel eno samo skladbo.
O tem njegovem »umiranju« stokrat na dan je na spletu že nekaj časa veselica. Eden od njegovih rojakov je napisal: »Pa umri več jednom, Bog te maznuo!«
Hm, seveda bom poskusil prevesti, zakaj ne bi. Komentator ima, skratka, Tonyjevega umiranja že poln kufer. Tistega z bogom pa nisem povsem razumel. Umetna inteligenca mi je namignila, da je to nekaj takšnega kot pri nas »krščen matiček«, vendar mi je prevod malce sumljiv. Kaj, če bi radijci raje za spremembo predvajali kakšno drugo pesmico tega umirajočega pevca?
Pa kako, za boga svetega, domala vse komercialne radijske postaje gulijo vedno ene in iste skladbe?
Priznam, da sem se malce poglobil v to materijo. Izvedel sem, da komercialke uporabljajo posebne ankete med poslušalci. Vsak teden zvestim sledilcem predvajajo izseke trenutnih uspešnic. Ocenjujejo všečnost in tudi stopnjo nasičenosti. Po domače, ali pesem komu že preveč najeda. Nato radijci izberejo preverjene, tako imenovane varne hite, ki ohranjajo visoko poslušanost.
Pa saj to je skoraj tako kot v politiki! Nekoč je eden od modrecev iz prejšnjih mandatov ocenil, da Slovenija premore kvečjemu le za eno in pol vlade kadrov. To je bolj malo. Pred volitvami se stranke napihujejo kot žabe in obljubljajo Indijo Koromandijo, v resnici pa kot radijci vsa leta vrtijo ene in iste obraze. No, ja, tu in tam z leve strani, ki je jaz zadnja leta slabše slišim, kot sem že rekel, prilomasti kakšen novi hit, a se po navadi ne obnese prav bogovsko. Na desnem »ušesu« pa trdijo, da imajo ogromen kadrovski bazen, a jim v resnici že močno primanjkuje sposobnih ljudi, ki bi sploh še hoteli sesti na politični vrtiljak. Zato iz penzije vlečejo razne čudežne dečke …
-
»Halo, Tone, potrebujemo te!« po telefonu kliče glas od zgoraj starega, preverjenega mačka. No, recimo. »Imamo vlado in kup stolčkov, ti si se pa že fino obnesel, kot se spomnim. Bi šel še enkrat z nami?«
Revež na drugi strani je začel kar jecljati.
»Pa ne menda spet na RTV? Tja ne grem, so vsi pasji. Stalno se puntajo in kljubujejo, raznih egov imam že od svojega zadnjega mandata vrh glave …«
»Ma kaki RTV, tam bosta že Žan in Stevo uredila, kar je treba. Tebe bi dali tokrat na Dars. Ceste dobro poznaš, saj si se dolgo vozil v službo v Ljubljano, boš že kako porihtal …«
Takole je menda bilo. Lahko pa tudi drugače. Navsezadnje imamo zadnje čase tudi umetno inteligenco, ki nam bo vse uredila.
Ja, seveda. Zadnjič je na televiziji eden od poznavalcev digitalnega sveta ocenil, da ljudje to čudo nekoliko precenjujejo.
»Kdor je butec, bo s pomočjo umetne inteligence postal še bolj butast,« je zabelil. »Umetna inteligenca je za pametne ljudi.«
To bi moralo veljati tudi za politiko. Tako mi govori moja naravna brihta. Kdor ne verjame, naj malo pogleda okoli sebe, na zaslone, ali pač prisluhne raznim radijskim valovom.
»Umiram, in spet se zbudim, dokler ne znorim,« se je začel znova napenjati legendarni Tony.
Kaj hočem, žena je spet našla nov vir znane, prežvečene »muzike«. Najprej nekaj »glasbe«, potem ta izgine v božjo tetko in nato spet priciguli nazaj.
Krščen matiček!
