Iz dnevne sobe sem zaslišal učiteljski glas.
»Kako si upate, ali vas ni sram?« je donelo.
Hm, to sem nazadnje poslušal v četrtem razredu osnovne šole v Novem mestu, ker smo ga res nekaj biksali. Prav, grem pred televizor!
Zdaj so pač časi, ko ljudje gledajo razne oddaje, čeprav jih najraje ne bi. Vsepovsod žaljenje, opominjanje, blefiranje. Jaz zato najraje preživljam večere doli v kuhinji, kjer načrtujem, cmarim, ali pa drgnem posodo, v kateri se mi je kakšna čudovita hrana svinjsko zažgala.
»Mi smo vam ponudili kup predlogov, vi pa ste nas ignorirali!« je zabrenčalo.
Na zaslonu je bila neka gospa. No, pa saj jo poznate. Ime ji je Vida, tako kot Lepi Vidi. V resnici pa je poslanka.
»Žena, a si jo ti kaj vprašala?« sem vprašal milo soprogo.
»Ne, niti približno,« se je glasil odgovor.
Zakaj naju pa potem gleda v oči? Naj bolšči raje v Slaka. Ali pa v poslance. Duša zmedena, odgovarjaj tistemu, ki ti postavi vprašanje ali ti je nemara repliciral. Mene pa pusti pri miru, jaz samo gledam televizijo, ker čakam naslednjo oddajo.
Ja, takole je bilo. Gospa Vida, ki ima ime Lepe Vide, je pa kar čvekedrala. Jasno, o romskem vprašanju. Kar naj, samo zakaj mi pri tem gleda v oči?
-
Meni naj nikar ne bere kozje molitvice. Moj prvi članek, pravzaprav reportaža, ki mi jo je objavil Dnevnik, je imel naslov Ciganski začarani krog. No, v resnici ga je natipkal moj drugi jaz, saj se takrat Dore filozofsko gledano sploh še ni rodil. Gospa Vida je še drgnila šolske klopi.
Članku bi danes rekli, da je »politično nekorekten«. Ampak snov sem nabral na terenu, kot danes pravijo. Pri babici v vasici, ki leži nad Krko, v manj suhi Suhi krajini. Bilo je v začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Ali pa režima. Ni še bilo ne Goloba, ne Janše, ne gospe poslanke. Na kratko povedano, zadeve so bile že takrat dokaj zapletene. Ne pa tako usodne, kot so zdaj, in takrat tudi še nismo imeli strank, ki bi tragedije izkoriščali za »nabiranje političnih točk«. (Saj me poznate, da mi gre ta floskula zelo na živce, ampak tako pač je.)
-
V mojih rosnih časih novinarskega honorarca še ni bilo televizije, kakršno poznamo danes. Tudi govori politikov so bili drugačni. Nekoč je na neki domoljubni proslavi tovariš govornik hropel tako dolgo, da je vmes malo omedlel. Pa so mu prinesli vode ter mu omočili čelo in mu je to dalo toliko novih moči, da je mlatil slamo še najmanj eno uro. Takšnih »retorikov« dandanes ne izdelujejo več!
Z dobrim govorom vzpostaviš stik s poslušalci, pravijo strokovnjaki. Tudi zato so izumili pripomoček, ki se mu reče televizijski trotelboben. To je vsekakor nova izkušnja: politik govori in gleda gledalcu naravnost v dnevno sobo. Na to se je treba še navaditi, kajti zadeva ni le enoznačna. Saj menda poznate tisto geslo: »Kaj, v oči se mi upaš lagati?« Tudi prispodoba z dojenčkom je zelo poučna: »Tako nedolžno te gleda, v resnici pa kaka …«
Pardon, malo me je spet zaneslo.
Seveda gospa Vida ni imela »trotelbobna«, saj ga ne potrebuje. Tokrat se je režiser na TV sicer mučil, da bi ji skril, katera kamera jo snema. Ampak se ni dala: toliko časa je vrtela glavo, da nas je, nedolžne gledalce, naposled našla.
Je pa pozabila na podatek, ki so ga izbrskali novinarji. Da je bila televizijska vrtavka Vida vrsto let direktorica občinske uprave v Novem mestu, kjer bi ob romskem vprašanju skupaj z županom Gregorjem lahko kaj postorila. Tudi z denarjem, ki ga država namensko nakazuje občinam. Priče so izpovedale, da se ni posebej odrezala.
Eh, kako bi danes zapisal neznani avtor ljudske pesmi?
»Gospa Vida je pred kamero stala in le tuje umazano perilo prala …«
