Leto 1976 je bilo v svetovnem merilu vse prej kot dolgočasno, čeprav bi si verjetno marsikdo takrat želel malce več miru. Združene države Amerike so s polno paro in dobršno mero kiča proslavljale svojo dvestoletnico, med ljudmi pa se je krepil občutek, da je turbulentni čas vietnamske vojne, afere Watergate in boja za državljanske pravice končno stvar preteklosti. Na drugem koncu sveta, v Kambodži, je okrutni vodja Rdečih Kmerov Pol Pot državo preimenoval v Kampučijo in nadaljeval enega najbolj krvavih masakrov sodobne zgodovine. Kitajci so tistega leta pokopali Mao Cetunga in (nepovezano) približno 300.000 žrtev potresa v Tangshanu, ki se je v zgodovino zapisal kot najsmrtonosnejši potres. Tla so se tistega leta močno tresla tudi v naših krajih: v majskem in nato še septembrskem potresu v Furlaniji je umrlo skoraj 1000 ljudi, škoda pa je bila ogromna tudi v Sloveniji.
Letos mineva tudi 50 let, odkar sta Steve Jobs in Steve Wozniak v garaži ustanovila Apple, kar je bil tedaj dokaj minoren dogodek, ki pa je imel daljnosežne posledice. Na glasbeni sceni so leta 1976 kraljevali Abba, Queen in Elton John, na Evroviziji pa je slavilo Združeno kraljestvo s popevko Save your kisses for me. Med filmi je za največjo uspešnico obveljal Rocky, ameriška športna drama, ki je očarala tako gledalce kot kritike: film je ob zares siromašnem proračunu slabega milijona dolarjev zaslužil osupljivih 225 milijonov, marca 1977 pa na podelitvi oskarjev ob devetih nominacijah slavil v treh kategorijah (za najboljši film, najboljšo režijo in najboljšo montažo).
Trije dnevi za scenarij
Zgodba o tem, kako je Rocky sploh nastal, je skoraj bolj filmska od samega filma. Ideja je vzniknila v glavi takrat 30-letnega Sylvestra Stallona, ki se je na vse pretege trudil postati igralec. Njegovi poskusi se dotlej niso ravno obnesli in razlogov za optimizem ni bilo prav veliko. Na neki točki je celo nastopil v nekaj mehkoerotičnih produkcijah, da je zaslužil za preživetje, delal pa je tudi kot čistilec v živalskem vrtu in vratar v gledališču.
Dokaj klavrni življenjski situaciji navkljub je marca 1975 poln samozavesti trkal na vrata šefov filmskih studiev. Veljakom, ki izbirajo, kateri filmi bodo šli v produkcijo, je predložil scenarij, ki ga je po lastnih navedbah spisal v treh dneh po ogledu boksarskega dvoboja med Muhammadom Alijem in Chuckom Wepnerjem. O tem, ali ga je zares navdihnil ta dvoboj ali kaj drugega, je bilo kasneje precej polemik, od katerih se je ena končala celo z zunajsodno poravnavo.
Vsebina filma je razmeroma preprosta, kar je razumljivo, če se upošteva skromno število ur, ki jih je Stallone vložil v pisanje scenarija. Glavni lik, Rocky Balboa, je Filadelfijčan nižjega razreda, ki si kruh služi kot izterjevalec za lokalnega mafijca, v prostem času pa se za uboren zaslužek boksa v zakotnih telovadnicah. Junaka robatega videza, a mehkega srca nekega dne doleti filmska priložnost, ko v mesto pride mojster samopromocije in boksarski prvak Apollo Creed, ki želi neznanemu boksarju dati možnost, da se pomeri z njim, in se s tem prikazati kot velik dobrotnik. Po spletu okoliščin to priložnost dobi prav Rocky. Čeprav se nikakor ne čuti zmožnega premagati boksarskega superzvezdnika – v svetu boksa je pravzaprav samo zato, ker nima kakšnih drugih veščin –, se priprav na dvoboj loti zelo resno. Njegov edini cilj je zdržati petnajst rund in s tem dokazati predvsem samemu sebi, da ni popolna zguba. Vmes scenarij spremlja še njegovo nerodno dvorjenje Adrian, prodajalki v trgovini z malimi živalmi, kar v film vplete tudi ljubezensko zgodbo.
Prodal lastnega psa
Filmski mogotci so v tem scenariju prepoznali potencial. Nakup pravic za snemanje pa se je zapletel, ker niso hoteli Stallona v glavni vlogi. Hoteli so katerega od velikih in uveljavljenih imen, recimo Roberta Redforda, Burta Reynoldsa ali koga podobno slavnega, ki bi zagotavljal, da bo film pritegnil gledalce. Stallonu so ponudili lep znesek za odkup scenarija, a je ta kljub praznemu hladilniku vztrajal, da bo glavno vlogo igral on sam ali pa filma ne bo. Čeprav je bil tako reven, da je prodal celo svojega psa, da je imel za hrano, ni hotel niti slišati o tem, da bi Rockyja igral kdo drug. »Nikdar si ne bi oprostil, če bi film postal uspešnica, v glavni vlogi pa bi nastopil kdo drug,« je kasneje pojasnjeval, zakaj je bil tako trmast. Na koncu so v studiu popustili, a filmu namenili smešno nizek proračun, ekipi pa le 28 dni časa, da vse skupaj posname.
Režijo je prevzel John G. Avildsen, ki je bil do takrat znan predvsem po filmu Rešite tigra (Save the tiger, 1973), z Rockyjem in kasnejšimi filmi pa se je izkazal kot režiser s čutom za zgodbe o malem človeku. Kot je sam dejal, Rocky v resnici niti ni film o boksu, pač pa ljubezenska zgodba in karakterna študija. Ker je bil proračun tako skromen, sta se s Stallonom znašla tako, da sta v film vtaknila več članov njegove razširjene družine: Stallonov oče je v ringu z zvoncem naznanjal začetek in konec dvoboja, brat Frank je igral uličnega pevca, Stallonova takratna žena Sasha pa je pomagala kot fotografinja. Vlogo Rockyjevega boksarskega nasprotnika je prevzel Carl Weathers, pred tem pa je več drugih igralcev ponudbo zavrnilo zaradi prenizkega plačila. Za vlogo Rockyjeve simpatije Adrian sta se zanimali Susan Sarandon in Cher, a so prvo zavrnili, ker naj bi bila prelepa, drugo pa, ker je bila predraga. Vlogo je naposled dobila Talia Shire, sestra legendarnega Francisa Forda Coppole.
Kultna uspešnica
Med snemanjem tega najbrž niso predvideli, a po premieri in predvsem v naslednjih desetletjih je postalo jasno, da so omejitve proračuna navsezadnje pripomogle h kakovosti filma. Ker niso imeli denarja za statiste, so znameniti prizori teka po filadelfijskih ulicah nastali spontano. Ljudje, ki Rockyju med tekom mahajo in ponujajo sadje, niso bili najeti igralci, ampak naključni mimoidoči in prodajalci, ki so začudeno opazovali prepotenega mišičnjaka v sivi trenirki, pred katerim je vozil kombi s kamero. Med snemanjem je šlo tudi marsikaj narobe, a se je na koncu vse izšlo tako, da kljub temu (ali pa prav zato) film deluje še bolj pristno.
Ko je Rocky konec novembra 1976 prišel v kina, je sledilo presenečenje. Film je čez noč postal absolutni hit z enormnim zaslužkom leta in enim največjih donosov v vsej filmski zgodovini. Sijajno se je obnesel tudi med kritiki. Roger Ebert je Stallona primerjal z Marlonom Brandom, večinoma pa so se vsi strinjali, da je film kljub klišejski zgodbi zelo zgleden izdelek. Velikih pohval je bila deležna tudi glasba, ki jo je prispeval Bill Conti, in je po mnenju mnogih ključna komponenta Rockyjevega uspeha. Uspešnica je v naslednjih letih prerasla v franšizo, ki vključuje pet filmskih nadaljevanj in podfranšizo Creed, katere četrto nadaljevanje bo v kinu predvidoma prihodnje leto.
