Jernej Kuntner je širši javnost postal znan po letu 1997, ko je začel nastopati na televiziji v popularnih nadaljevankah Teater Paradižnik, Pravi biznis, Šov bo šel in TV Dober dan. Veliko zapomnljivih, pogosto komičnih vlog je odigral tudi na velikem platnu in v gledališču: sprva za odrasle, od leta 2006, ko se je zaposlil v Gledališču za otroke in mlade Ljubljana, ki se je nato združilo z Lutkovnim gledališčem Ljubljana, kjer dela še danes, pa ustvarja za otroke.
Radi ustvarjate za otroke oziroma mladino?
Očitno je to moje umetniško poslanstvo. Začel sem sicer v Mestnem gledališču ljubljanskem. Veliko sem sodeloval v Špas teatru in njegovih prvih predstavah ter ogromno igral v serijah, med drugim tudi v zelo uspešni TV Dober dan. A očitno me je morala pot peljati v gledališče za otroke in mlade, kjer delam dopoldne in popoldne ter zelo malo, praktično nič, zvečer, razen kadar so vaje. Ugotovil sem namreč, da nisem večerni, ampak jutranji človek. Poleg tega me imajo otroci radi. Tudi živali in odrasli me imajo, seveda, ampak vseeno moraš imeti posebno energijo za otroke in tudi posebno veselje, ki pa ju imam.
Doma ste izkušnje na tem področju pridobivali tudi s svojima zdaj že odraslima otrokoma, trenutno pa jih plemenitite z nečaki in nečakinjami. Skrbite tudi za njihovo kulturno vzgojo, kot so, sklepam, vaši starši za vašo?
Prav sklepate. Moj oče je igralec in pesnik Tone Kuntner, mama pa je profesorica, tako da sta oba intelektualca, ki sta veliko naredila za to, da sva tudi midva z mlajšim bratom veliko brala in da sva razgledana. Seveda sva tudi midva z ženo Moniko enako delala naprej. Otroka sva vzgajala v široka in demokratična človeka, da vesta, da na svetu nista sama, ampak je veliko ljudi z veliko različnimi mnenji in da moraš to spoštovati in ceniti ter med tem slalomirati. Vnukov za zdaj še nimava, imava pa srečo, da so moj brat in Monikina brata in sestra mlajši od naju in so imeli zdaj otroke, ki jim tudi midva dajeva svojo ljubezen in energijo ter jih po svojih močeh poskušava vpeljati v lepoto umetnosti in kulture.
Vi ste se sicer najprej vpisali na študij biologije, po enem letu pa na AGRFT. Kako to?
Gledališče sem imel v sebi že od majhnega. V mestnem teatru sva tako rekoč kot otroka gledališča rasla skupaj z Jernejem Šugmanom. Tam so bili namreč zaposleni njegovi starši, Zlatko in Maja Šugman, ter moj oče Tone. Sem pa hodil na bežigrajsko gimnazijo in sem vseeno mislil, da po njej ne bom šel po očetovih stopinjah, ampak bom tolkel svojo pot, in se vpisal na biologijo. Po srcu in po duši sem namreč biolog. A me študij ni pritegnil, kurikulum je bil namreč preveč podoben gimnazijskemu. Imeli smo matematiko, fiziko in kemijo, jaz pa sem mislil, da bomo imeli samo biologijo, saj sem bil preostalih predmetov naveličan že iz srednje šole. In potem sem si rekel, da to očitno ni zame, in šel na akademijo. Zdi se mi, da sem kar prav naredil.
Na kaj pa ste najbolj ponosni v svoji karieri?
Najbolj sem ponosen na to, da sem prepoznaven, da me ljudje gledajo in da me imajo radi. To si želi vsak igralec in zato tudi si v tem poslu. Vedno sem imel srečo, da sem ustvaril prepoznavne in dobre like. Že v MGL sem z Đurom snemal Pravi biznis, in takrat sem naredil svojega Pšemeka. Še pred 30. letom sem bil Merkatori v TV Dober dan, potem je sledilo kup serij, kot so Pod eno streho in Brat bratu, da ne govorim o dnevnih serijah, ki sem jih od leta 2015 naprej snemal s Perfo produkcijo za Pop TV. Samo enkrat sem imel zaradi lika težave – ko sem v Usodnem vinu igral župana Petriča. Tam sem naletel na izjave v stilu: »Joj, kakšen prasec ste tam. Če vas ne bi poznal, bi mislil, da ste res takšni, in bi vas kar na gobec.« Imel sem srečo, da sem bil že prej prepoznaven in da so vedeli, da sem igralec.
Ali tudi kaj snemate?
Trenutno ne. To se je zgodilo samo po sebi, da se je po tistem intenzivnem obdobju od leta 2015 do 2022, ko smo končali serijo Za hribom, v kateri tudi igram župana – Karla Zabašnika in ki je za zdaj samo na Voyu, ampak bo prej ali slej prišla tudi na Pop TV, ustavilo, ker drugače ne bi zmogel več. Mogoče v nasprotnem primeru celo ne bi bil več med živimi, tako je bilo naporno. Ob tem sem namreč ves čas delal tudi v gledališču in režiral risanke v Studiu Ritem, letos bo že 20 let, odkar se ukvarjam s tem, v tem času pa sem jih zrežiral že več kot 105. Zaigral sem sicer še v tretji sezoni serije Primeri inšpektorja Vrenka, kamor me je povabil režiser Slobodan Maksimović. Tudi tam sem nekdo iz politike, ki meša štrene.
Kako pa ohranjate svojo formo?
Doma v hiši imam telovadnico in power plate, ki deluje na vibracije in daje izjemne rezultate, saj je recimo pol ure treninga na tem tako, kot da bi imel dvourni trening v telovadnici. Na njem lahko delaš vse vaje: za roke, noge, počepe, sklece, vse treninge HIIT. Poleti rad hodim v planine, pozimi pa po njih smučam. Včasih sem še malo srfal. Leta 2023 sva šla z ženo na Rodos, da bi mogoče na starejša leta spet začel, a sem uvidel, da sem že preveč iz forme. Raje delam druge stvari, pa tudi ne želim se poškodovati. Delam vaje, primerne svojim letom. Pazim tudi na prehrano. Že od leta 1999 se prehranjujem po krvni skupini. Marsikateri zdravnik pravi, da je to preživeto. A ni, to vidim pri sebi. Imam skupino 0. Če recimo ne jem škroba, ki ga ne smem, sem lahko zelo suh. V nasprotnem primeru pa se lahko hitro redim. Od prejšnjega junija pa se z ženo prehranjujeva po glukozni revoluciji.
Koliko pa se držite načela: srečna žena, srečno življenje?
Mislim, da se ga kar dobro držim. Zdi se mi, da je veselje obojestransko. Človek se mora potruditi, da mu je lepo.
S čim pa jo najbolj razveselite?
Moja žena je zelo skromna ženska. Vsaka malenkost jo razveseli. Nekajkrat na leto ji prinesem rožico, je pa dovolj že to, da pridem domov vesel ali pa da popoldne doma skupaj spijeva kavico. Rad ji kupim tudi kakšen kos nakita, če vidim, da ji je všeč.
