»Obsojen sem po krivem,« je aprila predlani ugovarjal Alžirec Fatah Rašid Adaouri, ko ga je sodnica seznanila z odločitvijo senata, da bo moral 16 let in sedem mesecev ostati v zaporu. Nato pa ga čaka še izgon iz Slovenije za pet let. Dvanajstega aprila 2022 je 28-letni Adaouri v azilnem domu na ljubljanskem Viču z nožem enajstkrat zabodel osem let starejšega rojaka Khierdineja Tahraouija. Lotil se ga je izjemno zahrbtno, je takrat navedla sodnica: medtem ko je Tahraoui, s katerim sta si delila sobo, spal obrnjen proti steni, ga je začel zabadati v hrbet, zatilje, vrat, prsni koš, nadlaket in podlaket. Preživel je, ker mu je uspelo ubežati v jedilnico. Adaouri je sicer tekel za njim, a so ga na koncu ustavili varnostniki. Pravzaprav solzivec, ki ga je uporabil eden od njih. Tahraoui brez hitre zdravniške pomoči ne bi preživel.
Zloraba zaupanja
Adaouri je takrat za poskus umora, storjenega na zahrbten način, dobil 16 let in šest mesecev zapora. Dodatno pa še dva meseca, ker je med tekom za žrtvijo tako močno tolkel po vratih jedilnice, da je razbil steklo. Enotno kazen so določili na 16 let in sedem mesecev. Obramba, nezadovoljna z razsodbo, se je pritožila na višje sodišče, a je to pritožbo zavrnilo. Se je pa zdaj zgodil preobrat na vrhovnem sodišču – spremenilo je kvalifikacijo kaznivega dejanja, in sicer iz poskusa umora (zagrožena kazen od 15 do 30 let zapora) v poskus uboja (od pet do 15 let zapora), ter mu odmerilo precej nižjo kazen – osem let zapora. S kaznivim dejanjem poškodovanja tuje stvari pa na koncu osem let in en mesec zapora.
V čem je bistvo spremembe? Okrožno in višje sodišče sta razsodili, da je šlo za poskus umora, za katerega je značilen zahrbten način. Gre za primere, ko se žrtev v družbi storilca počuti varna, zato napada na svoje življenje ne pričakuje oziroma je pred napadom povsem nemočna. Novejša pravna teorija navaja še konkretnejše primere, denimo, ko spečemu človeku življenje odvzame njegov zakonec, oseba v skupnem gospodinjstvu, sprevodnik na vlaku ... Vsak odvzem življenja spečemu človeku torej še ni umor, o njem lahko govorimo le, če je med storilcem in žrtvijo zaupni odnos. Če torej nekdo ubije človeka, na katerega naključno naleti med spanjem v parku, čakalnici železniške postaje ali drugem kraju, pravna stroka ne govori o kaznivem dejanju umora, temveč o uboju.
Premalo natančen opis kaznivega dejanja
Vrhovno sodišče se je v konkretnem primeru strinjalo, da sta nižji sodišči podrobno opisali, zakaj je šlo za zlorabo zaupanja med storilcem in žrtvijo. Navedli sta, da sta bila Adaouri in Tahraoui prijatelja, ki sta si delila sobo. Da sta se poznala vrsto let, še dan pred napadom sta se družila zunaj doma. A vse to sta zapisali le v obrazložitvi sodbe, v opisu kaznivega dejanja pa ne. V slednjem sta navedli le, da je obsojeni na boku spečega oškodovanca, ki je bil obrnjen proti steni, z nožem enajstkrat zabodel v vitalne dele telesa. In da je to storil, da bi ga umoril, ter da je dejanje ostalo pri poskusu. Takšen opis pa po mnenju vrhovnih sodnikov ustreza drugemu kaznivemu dejanju, to je poskusu uboja, so sklenili.
Obramba je v zahtevi za varstvo zakonitosti sicer zatrjevala še eno kršitev, in sicer da ni bil sprejet njen predlog za novega izvedenca psihiatrične stroke (prvi je ocenil, da Adaouri nima duševne motnje, ki bi vplivala na njegovo prištevnost). Vrhovni sodniki so ocenili, da tu kršitve ni bilo. Sodišče je namreč natančno in utemeljeno pojasnilo, zakaj predlogu ni sledilo.
