Svojci in prijatelji umorjenih so popoldne postavili več transparentov ob vhod v ptujsko sodišče. Karton, na katerega je nekdo napisal »dosmrtni zapor«, je sunek vetra vrgel z okenske police. Nekaj minut pred tem je padel tudi predlog tožilstva in pooblaščenca oškodovancev, naj se obtoženega Silva Drevenška ponovno obsodi na najstrožjo kazen. Senat okrožnega sodišča mu je namesto tega izrekel 30 let zapora.

Silvo Drevenšek je bil prvi obtoženi v zgodovini samostojne Slovenije, ki mu je bil dosojen dosmrtni zapor. Nepravnomočno sodbo je – zaradi procesne napake predsednika senata Marjana Strelca – pozneje razveljavilo mariborsko višje sodišče. Ponovljeno prvostopenjsko sojenje je bilo dodeljeno novemu sodnemu senatu, ki mu je predsedovala ptujska sodnica Katja Kolarič.

Tudi spremenjeni senat ni podvomil o utemeljenosti tožilskega očitka, da je Drevenšek na predlanski božič v Gerečji vasi iz koristoljubja ter na grozovit in zahrbten način najprej umoril nekdanjo partnerico Mojco Lešnik, zatem z okrvavljenim nožem odšel čez cesto v hišo njenih staršev Jožice in Branka Lešnika in pred očmi svojega štiriletnega sina umoril še njiju. Obtožnica mu je očitala tri umore in zanemarjanje mladoletne osebe ter surovo ravnanje.

Sodnica ni začutila
dejanskega kesanja

Predsednica senata je sporočila, da je bila obtoženemu nesporno dokazana krivda za vse očitke po obtožbi. Uvodoma je nanizala oteževalne okoliščine. Način in potek storjenih kaznivih dejanj je odstopal po svoji drznosti in krutosti, obtoženi je izkazal tudi visoko stopnjo organiziranosti in pripravljenosti naklepno odvzeti življenje oškodovancem. »Ravnal je po naprej pripravljenem načrtu,« je ugotavljala sodnica Katja Kolarič in opozorila na okoliščino, da Drevenšek ni podal konstruktivnega priznanja, ki bi ga lahko ovrednotili kot olajševalno okoliščino. »Tudi ni bilo začutiti dejanskega kesanja,« je dodala.

V nasprotju s Strelčevim je novi senat vendarle zaznal nekaj olajševalnih okoliščin. Katja Kolarič je spomnila na ugotovitev komisije za fakultetna izvedeniška mnenja, da je bila Drevenškova prištevnost nekoliko, a ne bistveno zmanjšana. In sicer zaradi vina, ki naj bi ga zaužil pred dejanji. »Prav tako nismo mogli spregledati subjektivnih okoliščin. Njegovega prejšnjega življenja, v katerem je živel v skladu s pričakovanji, vzporedno pa so se mu poglabljali konfliktni odnosi z družino Lešnik,« je nizala sodnica. Mojca Lešnik je namreč po ločitvi terjala, da se Drevenšek odseli iz Gerečje vasi in da prodata družinsko hišo. Te zahteve naj bi obtoženega spravljale v hudo stisko, ki se je manifestirala v ekscesni zlorabi alkohola in stopnjevanju agresivnosti, je razložila predsednica senata.

Zato obtoženemu niso mogli dosoditi maksimalne kazni. Za vsak umor so mu določili kazen 29 let zapora, za kaznivo dejanje zanemarjanja mladoletne osebe in surovo ravnanje štiri leta zapora, enotna kazen znaša 30 let zapora. »Pogoje za izrek dosmrtnega zapora je treba tolmačiti restriktivno,« je opozorila predsedujoča sodnica. »Izrek dosmrtnega zapora bi obenem predstavljal odmik od dolgoletnih prizadevanj za humanizacijo kazenskih sankcij.« Sodba ni pravnomočna.

Slovenija brez sodne prakse
za dosmrtno kazen

Drevenšek se je v ponovljenem sojenju izgovarjal, da je bil mesec pred umori vseskozi pijan. Trdil je še, da je bila črna magija ključni razlog, da so se mu v življenju začele dogajati slabe stvari, in da so ga temne sile potisnile v to, da je trem povsem nedolžnim ljudem vzel življenje. Med izrekom in obrazložitvijo sodbe ni kazal čustev, zrl je predse in se občasno pozibaval. Mojčin brat Miha Lešnik, ki danes skrbi za šestletnega sina sestre in obtoženega, je medtem doživljal vrtiljak čustev. Med poslušanjem sodnice se je najprej boril z jokom, zatem z jezo. Med drugim zato, ker je sodni senat verjel zagovoru obtoženega, da se je napil že pred umori in ne šele za tem. Po končanem naroku za izrek kazenske sankcije je Lešnik sunkovito odprl vrata in razburjeno odkorakal iz razpravne dvorane.

Njegov pooblaščenec Danijel Planinšec je nemudoma napovedal pritožbo na višino izrečene kazni. »Glede na to, da je bila obtoženemu za zares huda in kruta kazniva dejanja izrečena druga najhujša sankcija, ki jo dopušča kazenski zakonik, menim, da gre za pravično kazen,« je sodbo komentirala višja tožilka Janja Bernard Korpar in dodala, da v Sloveniji še ni vzpostavljena sodna praksa o tem, v kakšnih okoliščinah je utemeljen izrek dosmrtne zaporne kazni.