Deset let je tega, kar je Anže Albreht, reševalec in prostovoljni gasilec PGD Dolnji Logatec s kolegom z golimi rokami v neznosni poletni vročini in v polni bojni opremi na avtocesti ustvarjal pot za gasilski kombi. Počistila sta nekaj več kot dva kilometra ceste, na kraj nesreče pa prišla povsem izčrpana in brez moči. Tistega dne se je v Albrehtovi glavi izoblikovala ideja o ustanovitvi Zavoda Reševalni pas, ki te dni praznuje deseto obletnico.
Kdor pravi, da posameznik ne more spremeniti ničesar, se moti. Da se. Albreht je dokaz za to. Samostojni jezdec, ki mu kolegi in prostovoljci sicer priskočijo na pomoč ob večjih dogodkih. Druge dni vse dela sam. Prostovoljno. Opisujejo ga kot junaka, sam delo na tem področju jemlje kot poslanstvo. Čuti dolžnost, da nadaljuje to delo in se ne vda, tudi ko je naporno. Gasilec je od sedmega leta starosti, telefona nikoli ne ugasne, ne med nedeljskim kosilom ne ponoči. »Pred spanjem si vedno nastavim intervencijska oblačila – trenerko, nogavice, majico,« pravi in dodaja, da gasilci že dolgo ne gasijo več samo požarov. »Vse bolj smo finomehaniki, ki vdirajo v pametna vrata in avtomobile. Ogromno intervencij pa imamo v prometu,« razlaga. Gneča na cestah in zastoji, so »nova realnost«, ki jo bomo morali sprejeti. Tako kot ustvarjanje reševalnega pasu, ki smo ga na slovenskih cestah v zadnjih letih povsem osvojili.
Zadnje vikende smo že poročali o »infarktnem« stanju na cestah. Je stanje za gasilce in reševalce, vi ste v prometu v obeh vlogah, hujše kot prejšnja leta?
Zastojev je vse več in vse daljši so. Delovišča na severni ljubljanski obvoznici zmanjšujejo pretočnost in povečujejo gostoto prometa, na cestah je vse več vozil. Lani je čez naše avtoceste peljalo šestnajst milijonov tovornjakov. To je noro! Letos pa se je na naših cestah promet povečal za šest odstotkov. Naše ceste tega niso sposobne požirati. Zgrajene so bile pred petdesetimi leti za dvanajst tisoč vozil na dan, danes se jih po njih vozi devetdeset tisoč.
Kje vidite rešitev?
V drugem, širšem krogu okoli Ljubljane, po katerem bi s primorske avtoceste prišli neposredno na gorenjsko, s te pa denimo na štajersko. Veliko upov polagam v železnico, ki jo obnavljajo. Izrednih dogodkov na njej običajno ni, vlak je načeloma točen. Na vožnjo proti Ljubljani iz katerega koli dela države se vozniki običajno odpravijo bolj zgodaj, saj vračunajo potencialno ujetost v zastoj.
Razumem, da se ljudje vozijo v službo in se znajdejo v gneči. Malo manj pa dnevne turiste, ki se konec tedna odpravijo na kavo na Obalo, nato pa ujeti v zastojih negodujejo.
Sam v takem primeru raje ostanem na domačem kavču. Vozniki se radi pritožujejo, a v prometu mnogokrat obstanejo zaradi fantomskih zastojev, ki jih ustvarijo sami. Enako je z izrednimi dogodki v prometu. Že dolgo pravim, da bi bilo treba spremeniti terminologijo, nehati govoriti o prometnih nesrečah in začeti o trčenjih. Nesreča je, denimo, ko tovornjaku na cesti raznese gumo. Vse ostalo so trčenja, ki jih vozniki zaradi hitrosti, premajhne varnostne razdalje, alkohola povzročimo sami. Pri sebi moramo razčistiti, kdo v prometu predstavlja največjo težavo.
Število žrtev se je v zadnjih desetletjih močno znižalo. Strokovnjaki pravijo, da se je na področju storilo ogromno za boljše ceste, varnejše avtomobile, z večjim nadzorom policije in ostrejšo zakonodajo. Smo na točki, kjer je morebitno izboljšanje varnosti v prometu le še v rokah voznikov?
Ne povsem. Vseeno pa je treba izpostaviti, da so v trčenju na avtocesti lani umrli trije pešci. Na njej večkrat opazimo tudi kakega kolesarja. Problematična je vožnja v napačno smer, zlasti pri voznikih, starejših od 85 let. Na Dolenjski cesti v Ljubljani je vame trčil 86-letnik. Policist ga je posedel na sovoznikov sedež, ko mu je vrnil dokumente, jih je začel pospravljati v žepek na senčniku. In to v policijskem avtu! Policista sem opozoril na njegovo slabo psihofizično stanje, a je odvrnil, da ne more nič, saj so mu na medicini dela le dva meseca pred tem podaljšali veljavnost vozniškega izpita.
Na avtocestah sicer vidimo marsikaj – pred kratkim je nekdo na prehitevalnem pasu menjaval gumo, nekateri se v zastojih žogajo, drugi kadijo.
Zakon v takih primerih prepoveduje izstopanje iz vozila, tako početje je izredno nevarno in nespametno, a vendarle razumem, da je kdaj nujno. Tudi sam imam otroke. Če mora ta iti lulat, naj si odrasli nadene odsevni jopič, da otroka čez ograjo, nato pa se oba vrneta nazaj v avto. To so trenutki, ko jim je treba dati v roke telefone in tablice, da se zamotijo, ne pa žoge za igro nogometa med avti. Videl sem, kako so si ljudje sredi zastojev pripravili piknik, na štajerski avtocesti so si postavili senčnik, naletel sem tudi na nastop skupine, ki si je z igranjem na bariton, klarinet in saksofon delala promocijo.
Jih imate kdaj priložnost pobarati, kaj se jim ob sprejemu takih odločitev plete po glavi?
Nisem še imel, me pa zanima. Kolega mi enkrat sprva sploh ni upal povedati, da se je na poti na letališče znašel v grozni gneči. Po avtocesti je kakih dvesto metrov peljal vzvratno na izvoz. Ni znal razložiti, kaj bi storil, če bi se takrat kaj zgodilo. Vprašanje, ali bi pomagalo, če bi mu pokazal kakšno nazorno fotografijo s kake od naših intervencij, recimo oživljanje petletnice, žrtve trčenja. V trenutku, ko se nekomu mudi in je zaradi tega v stiski, verjetno nič ne razmišlja in ima pred sabo samo cilj, do katerega gre tudi prek trupel.
V zastojih na avtocesti je nujno ustvariti reševalni pas. Če slučajno kdo še ne ve, povejte, zakaj je ta tako pomemben.
Gre za intervencijsko površino, ki jo je treba ustvariti, ko hitrost vožnje na avtocesti pade pod 60 km/h. Vozniki na prehitevalnem pasu zavijejo skrajno levo do ograje, na voznem pa desno, tudi čez robno črto odstavnega pasu. Tovornjaki čisto desno, kolikor je možno, za avto je dovolj, če je črta nekje na sredini vozila. Med kolonama namreč mora biti dovolj prostora za intervencijska vozila, torej reševalce in gasilce. Z reševalnim pasom se rešujejo življenja. Posnetek, ko sva pred desetimi leti s kolegom gasilcem našemu vozilu kar z rokami utirala pot do kraja nesreče, traja sedem minut. Tista 2,4 kilometra, ki smo jih takrat prevozili v tem času, sem ob normalni vožnji prevozil v 59 sekundah. Takrat smo torej izgubili polnih šest minut.
Vi in tisti, ki je čakal na vašo pomoč.
Seveda, poškodovani je vedno na najslabšem. Dodaten čas, ki ga porabimo za prebijanje do kraja nesreče, lahko sicer tam porabimo za odstranjevanje njenih posledic. Kar pomeni, da bo čakanje krajše. Z ustvarjanjem reševalnega pasu ni nihče na slabšem, vsi smo na boljšem.
S pravilnim razvrščanjem se po podatkih policije lahko možnost preživetja žrtve poveča tudi za 40 odstotkov. Je to res?
Vsako minuto, ko človeku srce ne bije in ga nihče ne oživlja, ima deset odstotkov manj možnosti za preživetje. Minute v takih situacijah tečejo izredno hitro. Včasih pa celo lovimo sekunde. Vsak drugi, ki preživi, v situaciji brez reševalnega pasu ne bi.
Slovenci veljamo za solidarne, zelo radi priskočimo na pomoč. Je tako tudi v prometu?
Kako se kot skupina odzovemo na cesti, je veliko ogledalo družbe. Zelo smo solidarni, a šele, ko nam nekaj zleze pod kožo. Sam na predavanjih govorim »po kmečko«, iz izkušenj, velikokrat omenim štiriletno deklico, ki je bila ob oživljanju stara toliko kot moja hči. Kljub dvajsetletnim izkušnjam na področju nujne medicinske pomoči se mi ob tej zgodbi še vedno zatrese glas. Dogodek me je takrat zelo pretresel, kar vpliva tudi na tiste, ki poslušajo moje pripovedovanje.
Ob nesreči na avtocesti ustavimo, ustvarimo reševalni pas, kaj pa potem? Smejo tisti najbližji vozniki iti iz avta in pomagati ponesrečenim?
Absolutno. Nudenje prve pomoči je dolžnost. Takrat je treba pomagati, ne pa fotografirati dogodka in objavljati slik. Varnost je najpomembnejša. Treba si je nadeti odsevni jopič, prižgati vse štiri utripalke, zaščititi kraj nesreče, šele nato iti do ponesrečencev. Takrat se oceni stanje, pokliče na pomoč in pomaga. V hudih primerih sploh ni dileme, Slovenci pomagamo, a redko najprej pomislimo na lastno varnost. Hitrosti na avtocesti so 130 km/h, kaj to pomeni, pa ne ve nihče, ki ni že kdaj stal na avtocesti, mimo njega pa so švigala vozila.
Nekoč so slovenski vozniki veljali za agresivne, nestrpne in živčne. So takšni še vedno?
Povečana gostota prometa vpliva na vse večjo strpnost voznikov, vse manj je agresije, napadalnosti, izsiljevanja. Vsaj na avtocestah. Je pa res, da nekateri izkoristijo reševalni pas in se peljejo po njem. Povečini gre za lastnike avtov višjega cenovnega razreda. In večkrat za tujce iz Italije, Romunije, Bolgarije, kot za domačine.
Večkrat naletite na koga, ki reševalni pas izkoristi za dirkalno progo in se tako izogne čakanju?
Skoraj v vsakem zastoju se najde nekdo, ki ne upošteva pravila. Včasih res pride do izredne situacije, da je treba denimo otroka peljati v bolnico, a je v takem primeru nujno poklicati na pomoč, nikakor pa ne ukrepati na lastno pest. Kranjska prometna policija je imela primer, ko je ženska v zastoju pri Karavankah začela rojevati. Mož jo je peljal v Postojno, a je poklical na interventno številko in to sporočil. Policijsko spremstvo sta imela do vrat porodnišnice. To je pravi način. V Sloveniji je še vedno vsak, ki je potreboval pomoč intervencijske ekipe, to tudi dobil.
