V torek pozno popoldne je 36-letni jadralni padalec poletel z vzletišča na Straži na Bledu. Zaradi vetra je kmalu začel izgubljati višino in pristal na drevesu. Člani Gorske reševalne službe (GRS) Radovljica so ga nepoškodovanega pospremili v dolino. Podobno se je zgodilo v ponedeljek nad Poljubinjem na Tolminskem. Poljak, ki je vzletel na Kobali, je moral med zasilnim pristankom odpreti rezervno padalo, s katerim je poletel skozi krošnje, sam pa pristal na tleh. Pomagali so člani GRS Tolmin, ki so tudi v nedeljo reševali dva jadralna padalca, na Kobali in Kobilji glavi. Tudi v teh primerih se je končalo brez poškodb. Vsekakor se začenja sezona jadralnega padalstva, ko bodo reševalci očitno spet zelo zaposleni.
»Do tega tedna vremenske razmere za jadralno padalstvo niso bile najbolj primerne, ozračje je bilo nestabilno. Popoldne, ko je za jadranje najboljši čas, so bile redno nevihte. Za let se je odločalo le malo padalcev, tudi če so se, so bili hitro na tleh. Zdaj pa se začenja obdobje lepega vremena. Tudi popoldne, ko je čas za jadranje. Zemlja se segreje in mase toplega zraka se dvigajo, jadralci pa potem na njih letijo. Tako lahko preletijo velike razdalje,« pravi Miljko Lesjak, izkušeni člani GRS Tolmin, ki ima v primerjavi z drugimi gorskimi reševalnimi enotami daleč največ dela z reševanjem jadralnih padalcev. Zaradi aktivnosti v zraku, kot so tovrstne nesreče opredeljene v statistiki Gorske reševalne zveze Slovenije, so lani posredovali kar 27-krat med skupno 47 posredovanji v vsej državi. Predlani 26-krat (od skupno 48), v predkoronskem letu 2019 pa 42-krat (od 57).
Največkrat rešujejo tujce
Nesreče so različne, prav tako reševanja. Jadralni padalci velikokrat pristanejo na drevesu in običajno takrat ni hujših posledic. Lesjak se spomni le enega nesrečneža, ki se je pri tem hudo poškodoval, pa še ta je trčil v drevo, in to z nogami – tako se je obvaroval, da ni trčil s telesom. Polomil si je noge. »Sicer pa je tako: če padalec ostane na drevesu, jo odnese brez poškodb. Če pa sam pleza po drevesu navzdol in pri tem zdrsne, so lahko tudi hude poškodbe,« pove.
Vsaj polovica jih torej odnese celo kožo, če pa se poškodujejo, se navadno hudo. »Start je najbolj kritičen. Poleti dvajset, trideset metrov v zrak, potem pa dobi sunek s strani, padalo se delno zapre, izgubi višino in zaniha kot nihalo na starinski uri. Na tla prileti z veliko hitrostjo. Obremenitve so prehude, da bi šlo brez poškodb,« pripoveduje sogovornik. Pri hujših poškodbah pokličejo na pomoč helikopter. Reševanje je tako hitrejše in varnejše kot pri klasičnem prevozu. Jadralec je lahko že v eni uri v bolnišnici.
Rešujejo večinoma tujce. »Vsako leto dva, tri, morda štiri Slovence, drugo so tujci. Po eni strani zato, ker jih je zelo veliko – sem prihajajo zaradi odličnih razmer za letenje, tu se leti najvišje in najdlje. Po drugi strani pa je treba upoštevati, da se pripeljejo od daleč in pričakujejo, da bodo v tednu, desetih dneh vsaj nekajkrat poleteli. Če se zaradi vremena to ne zgodi, imajo občutek, da so zapravljali čas, tako da če so pogoji na meji, že razmišljajo o poletu. Naši pa so tu doma, poznajo razmere, med sabo se lahko pokličejo in v slabših razmerah ne letijo. Ker lahko gredo kadar koli. Domačini sicer tujcem svetujejo, a veliko jih niti nima stika z njimi, imajo svoje šole, inštruktorje, prijatelje, ki jih vozijo na vzletišče in nazaj. Ti, predvidevam, včasih malo preveč tvegajo,« sklepa gorski reševalec.
Klic na 112, četudi je vse v redu
Večkrat se zgodi, da jadralni padalec zasilno pristane, a ni poškodovan in ne potrebuje pomoči. Pospravi padalo in gre sam do ceste, kjer ga poberejo prijatelji. Vsi ti torej vedo, da se je vse srečno končalo, ljudje, ki so na primer videli pristanek z rezervnim padalom ali morda spiralno padanje, pa ne. In obvestijo reševalce, da se je zgodila nesreča. »Včasih iščemo kar nekaj ur, pa nikogar ne najdemo. In nobenega obvestila ni, da bi koga pogrešali. Ne vemo, ali morda tam gori nekdo vendarle potrebuje pomoč ali pa je zasilno pristal, je z njim vse v redu in se je vrnil domov. Zato tudi v teh primerih res svetujemo, naj pokličejo 112, povedo lokacijo, barvo padala, da jim nič ni in da ne potrebujejo pomoči. Drug nasvet padalcem pa je ta: vsi kraji, ki bi si jih radi ogledali iz zraka, bodo naslednje leto še tu. Naj letijo svojim sposobnostim primerno in ne izzivajo preveč. Kljub temu da je to adrenalinski šport, naj bo v mejah njihove varnosti,« jadralnim padalcem polaga na srce Miljko Lesjak.