»Njemu in celi družini sem morala biti na razpolago za vso pomoč v hiši, nečloveški pogoji pa so vključevali nadzor, zastraševanje, stradanje, nasilje. Poleg tega mi niso plačevali,« je o razmerah, v katerih je živela in delala na iraškem konzulatu v Zagrebu, potožila državljanka Gane. Po prvotnem dogovoru naj bi jo konzul najel le za varstvo otrok, a je več kot leto dni v nečloveških razmerah in brez dovoljenja delala še cel kup drugih stvari.
Ženska, ki ji je grozil izgon, je na Hrvaškem zaprosila za mednarodno zaščito, zaradi zlorabe in kršenja človekovih pravic pa je na ustavno sodišče vložila tožbo. Slednje je njen izgon začasno ustavilo. Po pisanju hrvaških medijev je bila žrtev trgovine z ljudmi oziroma žrtev suženjstva. Trenutno biva v azilnem domu.
Ganka je v roke izkoriščevalskega delodajalca padla pred leti, ko je na Hrvaško prišla za varuško na iraškem konzulatu. Konzul ji je takrat zaplenil dokumente in vsa druga potrdila, tudi cepilno knjižico, poleg tega naj bi ji omejeval gibanje. Ženska je v ustavni obtožbi zapisala, da so jo kaj hitro prisilili v celodnevno delo, vsak dan od sedmih zjutraj pa tja do devetih, desetih zvečer, delati pa je morala vse, ne le skrbeti za otroke.
Delovne pogoje je opisala kot nečloveške, moški jo je zastraševal, tepel in stradal. Plače ni nikoli dobila. Konzul je denar najprej pošiljal njeni mami v Gano, zelo hitro ji je plačo znižal na 200 evrov mesečno, po nekaj mesecih pa tudi tega ne več. Ko se je skušala z njim pogovoriti o nevzdržnih delovnih pogojih ali pa je skušala nazaj dobiti svoje dokumente, ji je moški začel groziti z izgonom v domovino. »Pobegniti mi je uspelo, ko so bili na dopustu. Kolikor vem, so Hrvaško že zapustili, sama pa dokumentov nikoli nisem dobila nazaj,« je pojasnila.
Doma jo čaka poroka
Žensko pa je v Gani čakal drugačen pekel. Mama se je namreč že dogovorila za njeno poroko z dvakrat starejšim moškim, ki sicer že ima dve ženi. Ker ji konzul dobro leto dni ni poslal niti evra, je od hčere pravzaprav tudi sama zahtevala vrnitev, saj bi imela cela družina korist od njene poroke. Imeli bi več denarja, stanovanje, novi mož bi poravnal stroške za mamino operacijo, njena mlajša brata pa bi lahko začela obiskovati zasebno šolo. Mama se je z bodočim zetom že vse dogovorila, manjkala je le še nevesta.
V njihovi skupnosti imajo mame pravico do odločanja za hčer vse do poroke, ko to pravico prevzame mož. Ona mora ubogati in tiho izpolnjevati naloge, ki se od nje pričakujejo. Če bi poroko zavrnila, bi se ji mama odrekla, kar bi imelo dolgoročne posledice. Brez primarne družine ali moža ne bi mogla živeti, za preživetje bi najverjetneje bila prisiljena v prostitucijo.
Prošnjo za azil so ji najprej zavrnili, ona pa je prepričana, da je pravzaprav žrtev tudi lastne družine. Sedaj, ko domov ne pošilja več sredstev, jo namreč silijo v prisilno poroko in jo tako izkoriščajo za denar. Kar naj bi notranje ministrstvo in hrvaška sodišča povsem zanemarila pri odločanju o podelitvi azila. Ustavno sodišče je postopek izgona ustavilo do zaključka postopka.
