Več kot devet let je že minilo od tistega aprilskega popoldneva leta 2013, ko je Saša Sili ostal brez koščka levega kazalca. Z nekdanjim sodelavcem Bojanom Zelnikom sta se v kombiju vozila po južni ljubljanski obvoznici, ko sta se sprla zaradi 50 evrov, ki naj bi jih Sili za nakup mesa založil za voznika. Vozil je Zelnik. »Znorel je. Začel je tolči po šipi in armaturni plošči. Se drl, da kaj vsi hočemo od njega. Prijateljsko sem mu rekel, naj se vendarle umiri. Takrat me je začopatil za prst,« je Sili o krvavem dogodku povedal sodniku Bernardu Tajnšku. »Skušal sem ga izvleči iz njegovih ust, pa nisem mogel,« je dodal. Tožilstvo Zelniku v ponovljenem sojenju znova očita povzročitev hude telesne poškodbe.
Koščka ni iskal
Šofer kombija ni ustavil takoj, ko je šavsnil po Silijevem prstu. Nekaj sekund sta se namreč še vozila, oškodovani se je ves ta čas neuspešno trudil prst potegniti iz šoferjevih ust. Na njegovo zahtevo je ta kombi vendarle ustavil na odstavnem pasu. »Bil sem v šoku, bolelo me je. Kaj točno mi je takrat rojilo po glavi, vam ne znam povedati. Prst mi je uspelo iz njegovih ust izvleči šele, ko je kombi že stal,« je opisoval travmatičen dogodek. Obtoženi Zelnik ga je mirno in tiho poslušal. »Šel sem iz vozila, v roki sem imel čuden občutek. Stisnil sem pest in videl, da mi nekaj manjka. Prst je bil otečen in krvav, ni pa iz njega lila kri. Videla se je tudi kost. Poglej, kaj si mi naredil, sem mu rekel in mu pokazal kazalec,« je še razložil. Kaj se je zgodilo z odgriznjenim koščkom prsta? Ostal je tam, na ljubljanski obvoznici. »Pljunil ga je ven in skoraj bruhnil,« je o usodi dela svojega telesa dejal Sili. Koščka ni iskal. »Ah, kje pa! Kdo bi mi pa to lahko zašil nazaj?« se je odzval na vprašanje tožilke. Z avtoceste v bližini uvoza Rudnik se je nato peš odpravil do kaka dva kilometra oddaljene bencinske črpalke, kjer so poklicali reševalce. V razburjenju je telefon namreč zalučal v kombi in ga tam pozabil. Doslej je imel že dve operaciji prsta, potrebna bo še tretja.
Obtoženi: Tolkel in boksal me je
Zgodba obtoženega Zelnika je vsaj v nekaterih delih drugačna. Že v prvem sojenju je povedal, da je Sili med vožnjo od njega zahteval petdesetaka, ki naj bi mu ga bil dolžan. A ker mu je rekel, da to ne drži, ga je oškodovanec začel tolči po glavi. Zaradi udarca v steklo, je pojasneval, je s kombijem pri precejšnji hitrosti z desnega zapeljal na levi pas. »Ko sem skušal znova vzpostaviti smer, me je še boksnil v rebra in obraz, tako da najprej niti nisem mogel ustaviti, potem pa mi je uspelo sredi avtoceste in šel je ven iz kombija,« je razlagal obtoženi. Odločno je zanikal, da bi Siliju med ruvanjem odgriznil prst. »To je laž,« je Zelnikove navedbe v zagovoru komentiral Sili. Pravi, da v kombiju ni napadal ali tepel šoferja, kakor tudi ne, da bi se obtoženi z različnimi manevri branil pred njim. Zelnik se tako ni naslonil na šipo in brcal z nogo proti njemu, kakor vztraja, saj bi bilo to nemogoče izvesti. Sedela sta namreč manj kot pol metra narazen.
Na prvem sojenju je bil Zelnik oproščen krivde. Sodnik Martin Jančar je malce bolj verjel njegovi različici zgodbe in sklenil, da je s tem, ko mu je odgriznil prst, celo preprečil morebitno hudo nesrečo na obvoznici. S tem so bili izpolnjeni pogoji za uporabo inštituta opravičljive skrajne sile, ki izključujejo krivdo obtoženca. Tožilstvo se je na odločitev pritožilo, ljubljansko višje sodišče pa je sodbo razveljavilo. Novemu sodniku Bernardu Tajnšku pa dalo nalogo, naj se posveti iskanju odgovora na vprašanje, ali bi lahko obtoženi ob interakciji med njim in oškodovancem vsak hip zapeljal na rob in ustavil kombi, opisani dogodek pa se sploh ne bi zgodil. To je sicer storil, a šele po domnevno izvršenem kaznivem dejanju.
