V prvem nadstropju stanovanjskega bloka na obrobju Ljubljane v večernih urah tišino preseka krik. Iz stanovanja se opoteče ženska, drži se za trebuh, med prsti ji polzi kri. »Našel me je,« zašepeta sosedi, preden se zgrudi na tla.
To bi lahko bil začetek ali tipičnega kriminalnega romana ali pa resničnega krvavega dogodka, zapisanega v slovenski črni kroniki. Slednje potrjuje tudi statistika raziskave, ki sta jo opravila dr. Mojca M. Plesničar in dr. Dean Lipovac, raziskovalca na Inštitutu za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani. Na podlagi približno 500 primerov, o katerih so med letoma 1991 in 2016 pravnomočno razsodili, sta skušala ustvariti realno sliko slovenskih umorov oziroma podobo slovenskih morilcev, ki živijo med nami (in ne v literaturi). V statistiko niso zajeti primeri, v katerih so morilci po končanem dejanju sodili še sebi, saj o teh na sodišču ne odločajo.
»Slovenski umori bi bili v povprečju najbrž slabe kriminalke, a odlične tragedije,« sta na predavanju »Onkraj fikcije – kaj nam podatki in analize povedo o umorih v Sloveniji« izluščila raziskovalca. Skupno umorom v fikciji in realnosti je bolj ali manj samo to, da je morilec razkrit. »Tatvine koles so, denimo, zelo slabo raziskovane, pri umorih pa je v veliko letih preiskanost kar stoodstotna,« je pojasnila Mojca M. Plesničar.
Zadnja leta nerešeni bolj ali manj ostajajo le posamezni mafijski umori, pri ostalih pa policija kaj hitro najde storilce. Ti so namreč povečini povezani z žrtvijo. »Za posameznika so najbolj nevarni družinski člani, sploh če v kategorijo dodamo še partnerja,« je statistiko predstavila doktorica Plesničar. Kar 13 odstotkov morilcev je namreč roko dvignilo nad svojega intimnega partnerja; skupaj z bivšimi partnerji, tekmeci v intimnem razmerju in družinskimi člani pa se je odstotek dvignil na 39.
»Zanimivo je, da se tako zelo bojimo neznancev, pa so nam sosedi enako nevarni,« je podatke komentiral Dean Lipovac. Izkazalo se je, da so storilci v devetih odstotkih ubili neznanca, v osmih pa soseda. Raziskovalca nista našla nobenega primera, v katerem bi se ženska spravila na njej neznano žrtev.
»Žrtve so povečini moški. Ko pa je žrtev ženska, je to običajno žena ali partnerica, nad katero roko dvigne moški,« je pojasnila raziskovalka z Inštituta za kriminologijo in dodala: »Ženske kot storilke pa v bistveno večjem deležu morijo svoje intimne partnerje.« Teh je okoli 60 odstotkov. Gre za zelo različne zgodbe, običajno povezane z disfunkcionalnim, mnogokrat nasilnim odnosom. Takšni primeri se lahko končajo tudi tako, da žena po več letih pretepov eksplodira. »Ženske morijo nasilneže,« sta ugotovila raziskovalca.
Kri največkrat teče doma
V skoraj polovici vseh obravnavanih primerov (47 odstotkov) so zaznali predhodno nasilje in bi kaznivo dejanje, v teoriji, verjetno lahko preprečili. Takšen primer je bil tudi iz februarja 2015, ko so celjski policisti na tleh zadnjih sedežev avta 32-letnika, ki so ga naključno ustavili, našli truplo njegove žene. Dlje časa ji je grozil, saj ga je zapustila, nekaj let prej so mu zaradi družinskega nasilja izrekli ukrep prepovedi približevanja. Izrekli so mu ga tudi nekaj tednov pred umorom, a je do takrat že potekel. Moški je sicer v priporu storil samomor.
Storilci so v 91 odstotkih moški, v 9 odstotkih ženske, pri žrtvah pa so številke malo drugačne: 71 odstotkov žrtev je moških, 29 odstotkov pa žensk. »Gre za bistveno višji odstotek kot pri storilkah. In izpostaviti je treba, da ženske praviloma ne ubijajo žensk,« je dejala Mojca M. Plesničar. V 25 odstotkih so žrtve tudi znanci. Kot denimo v primeru iz februarja 2012, ko je 55-letni Zoran Škorjak v gostilni v Sevnici med igranjem šaha z nožem zabodel dva soigralca, potem pa šel domov po doma izdelan leseni kij, s katerim je enega od njiju še udaril po glavi. Moškega so zaradi poskusa uboja obsodili na tri leta in štiri mesece zapora.
Največ umorov, ubojev in njihovih poskusov se sicer odvije v zasebnih prostorih (60 odstotkov), od tega največ v skupnem domu storilca in žrtve (41 odstotkov) ali pa na domu žrtve (35 odstotkov), na urbani površini ali na ulici se jih je odvilo nekaj manj kot četrtina, v javnem prostoru, denimo baru, pa 14 odstotkov. »Največ takih primerov se zgodi tam, kjer se počutimo najbolj varne,« je pristavil doktor Lipovac. Čeprav ni znano, zakaj, se je od časa osamosvojitve do leta 2016 največ krvavih kaznivih dejanj pripetilo v Zasavju (kar petkrat več kot denimo v Pomurju).
Najpogostejše orožje je nož
Najbolj »nevaren« mesec je november, najverjetneje pa bo nekdo nasilne smrti umrl v petek ali soboto. Takrat so ljudje več doma in več skupaj, običajno takrat tudi zaužijejo več substanc. Največ teh kaznivih dejanj se je odvilo zvečer (37 odstotkov) ter ponoči in popoldne (oboje po 26 odstotkov). Za razliko od samomorov v primerih nasilnih dejanj datumi niso posebej izstopali (denimo božič ali novo leto). Največ storilcev je bilo starih med 40 in 60 ter 25 in 40 let (enako je pri žrtvah), v 86 odstotkih so bili slovenski državljani, največkrat s poklicno šolo ali še nižjo izobrazbo od tega. Raziskovalca sta naletela na en primer, v katerem je imel storilec doktorat.
Polovica storilcev je bila nezaposlenih, četrtina poročenih, 62 odstotkov jih je imelo otroke. Največkrat so prijeli za nož (v 36 odstotkih), sledili so strelno orožje (največ primerov je bilo iz 90. let prejšnjega stoletja, orožje pa je ostalo iz časa JLA ali pa je šlo za lovsko orožje), topi predmeti, zadušitev, sekira … »Nož je zelo priročno orožje, za katero storilci zagrabijo v žaru trenutka. Podobno tudi uporaba topih predmetov in sekire kaže na nenačrtovanost dejanja, nagonskost. Posameznik v usodnem trenutku zagrabi nekaj, kar ima pri roki,« je povedala raziskovalka Plesničar.
Imamo zelo »neuspešne« morilce
Storilci so praviloma moški srednjih in mlajših let ter pogosto pijani, je o povprečnem slovenskem umoru oziroma storilcu dejala raziskovalka. V času kaznivega dejanja je bilo namreč kar 38 odstotkov storilcev pod vplivom alkohola (39 odstotkov moških, 23 odstotkov žensk), marihuana v tistem času pri storilcih ni igrala bistvene vloge, nekaj več kot desetina storilcev in storilk pa je bila v času dejanja »hudo čustveno razdražena«. Zaradi vpliva alkohola je bilo v času dejanja 40 odstotkov storilcev bistveno zmanjšano prištevnih in so se bili zaradi pijače manj sposobni nadzorovati. Zanimiv izsledek raziskave je bil, da je več kot polovica dejanj ostala pri poskusu. »Imamo zelo 'neuspešne' morilce, samo v 44 odstotkih jim je uspelo uresničiti svoj namen,« je dejala Plesničarjeva in dodala, da je tudi to eden od pokazateljev, da storilci umorov pri nas ne načrtujejo vnaprej. Njenega kolega Deana Lipovca pa je presenetila statistika glede predkaznovanosti storilcev. »V dveh tretjinah, 64 odstotkih, storilci niso prej storili niti tatvine ali česa podobnega – ali pa jih pri tem vsaj niso ulovili. Torej so z umorom ali ubojem naredili ogromen preskok,« je pojasnil. V preteklosti je bilo nasilnih »le« 14 odstotkov storilcev.
