Portland. Nancy Crampton Brophy, avtorico eseja Kako umoriti moža, so na sodišču v Portlandu obsodili na dosmrtno kazen – zaradi umora moža. Priljubljenega kuharja in strokovnjaka za gobe, 63-letnega Daniela Brophyja je junija 2018 ustrelila na oregonskem inštitutu za kulinariko, kjer je bil zaposlen. Motiv? Nekaj manj kot poldrugi milijon dolarjev zavarovalnine. Za krivo umora jo je 12-članska porota po manj kot dveh dneh posvetovanja spoznala minuli mesec, zdaj pa so ji izrekli tudi kazen. Enainsedemdesetletnica bo imela prvo možnost pogojnega izpusta po 25 letih prestane kazni.
Moža, s katerim sta bila skupaj 20 let, je ustrelila dvakrat, prvič v hrbet, ko je stal pri umivalniku in polnil vedra z ledom in vodo za študente, drugič pa iz neposredne bližine v prsni koš. Zakonski par je imel dolgove. Nancy je svoje romane, kot sta na primer Napačen mož in Napačen ljubimec, izdajala v samozaložbi, po njih ni bilo velikega povpraševanja. Po drugi strani pa je bil Daniel zavarovan za 1,4 milijona dolarjev, je opozarjalo tožilstvo. Nancy je odgovarjala, da bi ji bilo s finančnega vidika precej bolje, če bi bil mož še živ. A je le štiri dni po njegovi smrti pri policiji povpraševala za potrdilo, da ni osumljenka, da bi z njim terjala izplačilo zavarovalnine.
Primer je v javnosti močno odmeval zaradi eseja Kako umoriti svojega moža, ki ga je objavila sedem let pred moževo smrtjo. »Veliko razmišljam o umoru in posledičnem policijskem postopku,« je zapisala na začetku. Pa da ima »umor vsak v sebi, ko je potisnjen dovolj daleč«. Naštevala je načine, kako umoriti človeka, od pištol in nožev do strupa in najetega morilca. Zapisala je tudi, da je lažje želeti nekomu smrt, kot ga dejansko ubiti. Razčlenjevala je tudi prednosti in slabosti umora »zlobnega moža«. »Če naj bi me umor osvobodil, pa zagotovo nočem zapora ... Naj bom povsem jasna, ne maram kombinezonov in oranžne barve,« je še namignila na klasična oblačila ameriških zaporov. Predlog, da bi esej dali v branje tudi poroti, je sodnik zavrnil, češ da je o tem pisala precej pred Danielovo smrtjo in da bi izzval nepravične predsodke.
»Spominska luknja«
Sicer pa tožilstvo ni potrebovalo eseja, da bi dokazalo njeno vpletenost. Nadzorne kamere so jo posnele, ko se je pripeljala do inštituta in se nekaj kasneje odpeljala stran. Čeprav morilnega orožja niso nikoli našli, so dokazali, da je kupila pištolo enake znamke in modela. Pri njej so sicer našli neko pištolo, zanjo je trdila, da sta jo z možem kupila skupaj. Neizsledljiv drsnik in cev pa je, tako se je zagovarjala, naknadno kupila v raziskovalne namene za novo knjigo. »Šlo je za pisanje, ne za umor moža,« se je zagovarjala. Za dan umora je pojasnila, da ima vse od jutra »spominsko luknjo« in da je to, da so videli njenega enoprostorca v bližini inštituta, »zgolj naključje«.
»Umorila si moškega, ki je bil tvoj največji oboževalec,« je pred izrekom sodbe obtoženki očital Danielov sin iz prejšnjega zakona Nathaniel Stillwater, »bila si – če si izposodim tvoj katalog –napačna žena.«
