»Ti si scal po moji ženi,« je neznani glas moškemu z Dola pri Borovnici rekel po telefonu. »Devet minut časa imaš, da prideš,« mu je odredil. Borovničan se je z motorjem z Rakitne takoj odpeljal do domače hiše, kjer je klicatelja našel ležati na strehi svojega avta. Čeprav ga ni še nikoli videl, je vedel, kdo je. Enainštiridesetletni David Klemenc iz Kopra, stari in novi partner njegovega bivšega dekleta. Prišel naj bi po nekaj njenih stvari, ki jih je po razpadu romantične zveze pozabila pri Borovničanu. Dan prej ga je opozorila, da Klemenc ve zanj in kje živi. »Zapletel si se z napačno žensko. To je moja punca,« ga je med skokom z avta na tla razsvetlil Klemenc. Po njegovem mnenju sta bila s partnerico skupaj tudi v času njegovega bivanja v zaporu, ona pa je bila prepričana, da je samska in je bila v novi zvezi. Po lastnih navedbah v preiskavi je Borovničan takrat še vedno mislil, da je obiskovalec normalen in se je prišel le pogovorit, a je kmalu ugotovil, da se je motil.
Šla sta v hišo, sedla za kuhinjsko mizo in se začela pogovarjati. Na poti do spalnice pa ga je Klemenc napadel. »Vrgel me je po tleh, brcal, tepel. Tudi v glavo in genitalije. Zakril sem si obraz in telo ter ga prosil, naj neha,« je v preiskavi o napadu povedal Borovničan. Klemenc je po kakih desetih sekundah nehal, šel nazaj v kuhinjo, delala sta se, kot da se ni nič zgodilo. Nekaj časa sta še klepetala o filmih, glasbi, prostem času, po kakšnih dveh urah obiska pa je napadalec šel. Tožilstvo mu očita povzročitev hude poškodbe, izsiljevanje, poškodovanje tuje stvari in napad na informacijski sistem.
Na urgenco šele čez štiri dni
Borovničan je šel na urgenco šele čez štiri dni. Odkrili so mu tri zlomljena rebra in poškodovana pljuča. Dolge tedne je bil na bolniškem dopustu. Še dodatnih pet dni je trajalo, da je Klemenca prijavil policiji, saj ga je bilo strah. Klemenc ga je ustrahoval, mu grozil, v hiši je videl fotografije njegovih otrok in dajal neprimerne opazke o njih (Borovničan je hčerama po napadu nabavil solzivec), od njega je zahteval 15.000 evrov, ki mu bi jih napadeni dal samo zato, da bi imel pred njim mir. »Bil je poln samega sebe, govoril mi je o svojih povezavah v policiji, sodstvu, albanski mafiji,« je v preiskavi povedal Borovničan. Obtoženi grožnje z Albanci zanika, vztraja še, da mu nikoli kasneje ni težil za kakršen koli denar. V preiskavi je izpostavil, da mu je tistega usodnega aprilskega dne zmanjkalo zdravil in ni vedel, kaj počne.
Nekaj mesecev zatem, ko je Klemenc prišel iz zapora zaradi trgovanja z drogo (v drugih postopkih se je branil tudi še zaradi groženj in nasilništva), je po postavitvi diagnoze prilagoditvene motnje začel jemati dvoje tablet. V zaporu naj bi namreč imel halucinacije in blodnje, bivanje za zapahi naj bi bilo zanj izredno stresno. »Izgubil je svobodo, prijatelje, družino, denar. Bil je prepričan, da se mu je zgodila krivica ter da je žrtev on sam. To vse je premleval, frustracije so se nakopičile, želel se je maščevati tistim, ki naj bi bili krivi za vse to,« je v izvedenskem mnenju zapisala psihiatrinja Mercedes Lovrečič. Ustvarila ga je na podlagi sodne in zdravstvene dokumentacije ter triurnega osebnega pregleda. Klemenc ji je sam zaupal, da je v zaporu izvedel za partneričine stike z nekim drugim moškim. »Tistega dne je šel do njega, da bi se pogovorila. Tak je bil namen. A ga je nekaj zmotilo in je prišlo do pretepa. Toliko se je lahko obvladal, da ga ni ubil. Jeza je popustila,« je opisala Klemenčev napad na Borovničana.
Vedel, kaj počne
Po njeni oceni ga je gnal narcistični bes, želja po maščevanju. Čustev, ki so ga preplavila, ni mogel nadzorovati. Klemenc namreč hitreje vzkipi in se slabo obvladuje, kar vodi do eksplozivne agresije. Vseeno pa v tistem trenutku ni bil moten njegov stik z realnostjo, zavedal se je, kaj počne. »Zaradi besa in poplave čustev je bila v kritičnem trenutku njegova zmožnost imeti v oblasti svoje ravnanje zmanjšana, a ne bistveno, zmožnost razumevanja pomena dejanj pa ohranjena,« je odločila sodna izvedenka za psihiatrijo. Tablete, ki jih je v tistem času jemal, na to niso vplivale.
Poleg prilagoditvene motnje je Lovrečičeva pri Klemencu odkrila še narcistično motnjo, ki pa je ne gre zdraviti, saj gre za značaj. Pojasnila je, da se obtoženi težko prilagaja družbenim normam, da je nezmožen sprejeti povratno negativno podobo o sebi, da je razdražljiv in napet, če ne gre po njegovem, izpostavila je še občutek grandioznosti in manipulativnost. Klemenc ima po njeni oceni potrebo po dokazovanju, na zunaj kaže podobo večvrednosti, njegova notranjost pa je krhka in ranljiva.
