Proti koncu oktobra je 46-letni Milan na pločniku pred trgovino sredi Pivke trikrat ustrelil svojo prijateljico in sosedo Natašo ter jo ubil. Potem si je pištolo prislonil pod brado in sodil še sebi. Umorjena je ležala na hrbtu, njen krvnik na njej. Na sodišču v Kranju pa se počasi zaključuje sojenje 40-letnemu Irancu, ki naj bi novembra lani na parkirišču brniškega letališča s kuhinjskim nožem umoril 33-letno nekdanjo ženo in mamo svojih treh otrok. Čeprav je bivšo ženo po lastnih navedbah oboževal in jo častil kot boginjo, naj bi zaradi nje sčasoma začel piti in se drogirati. »Z lažmi je vse uničila,« je povedal na sodišču. Lagala naj bi, da jo tepe, s čimer je izgubil vse. A vendarle je on živ, ona pa ne.
Sedem femicidov na leto
Pod rokami svojih (bivših) partnerjev v Sloveniji v povprečju vsako leto umre sedem žensk. »V odnosu, v katerem bi se morali počutiti najbolj varni, ljubljeni in sprejeti, se mnogokrat začne tragedija, ki si je žrtve nikoli niso želele, niti mogle zamisliti. Nihče ne vstopi v odnos z mislijo, da ji bo oseba, ki jo ljubi, nekoč vzela življenje,« so pred mednarodnim dnevom boja proti nasilju nad ženskami opozorili v društvu za preprečevanje nasilja v športu in družini PEND. Statistika kaže, da je za ženske bolj kot ulica nevaren njihov lastni dom, bolj kot neznancev pa se morajo bati svojih najbližjih – soprogov, partnerjev, tudi sinov.
Zaradi nasilja v družini je bilo na slovenskih sodiščih lani obsojenih 155 storilcev, a je po ocenah strokovnjakov to le vrh ledene gore. Ogromno nasilja namreč ostane prikritega, saj ga nihče ne prijavi. Razlogi za to so različni – žrtve je mnogokrat strah, da jim ne bo nihče verjel, nimajo se kam zateči, so finančno odvisne od storilca, bojijo se, da jim bodo odvzeli otroke.
»Ko zamahnemo z roko in rečemo, da se kaj takšnega pri nas ne dogaja, ko nasilje pripišemo revščini ali duševnim težavam, ko žrtve učimo, naj se 'primerneje' vedejo, da nasilja ne izzovejo, postanemo družba, ki ne razlikuje med tem, kaj je prav in kaj narobe. S tem pa podpiramo storilce v stopnjevanju njihovega početja,« so v društvu opozorili v sklopu kampanje Dokler naju smrt ne loči. Pot do umora v družini je dolga, žrtev pa jo pogosto prehodi sama, saj se okolica na nasilje ne odzove.
Nasilje je mogoče ustaviti
»Od prve klofute do femicida pogosto vodi samo korak. In tega lahko preprečimo,« so še poudarili v društvu. Femicid je namreč predvidljiv in prepričljiv, če institucije opravijo svoje delo. Femicid je posledica dolgotrajnih opozoril, klicev na pomoč in različnih znakov, ki pa jih je okolica bodisi spregledala bodisi načrtno ignorirala. Ob pravočasni prijavi nasilja se prepreči smrt ženske, otroci ne postanejo sirote, moški pa ne morilec. Včasih je dovolj že samo ponujena roka. Odločitev nekoga, da ne pogleda stran. V društvu pravijo, da ima vsakdo pravico živeti brez nasilja. Kar lahko tako pri nas kot širše dosežemo s podporo žrtvam, pogumom in prekinitvijo molka.
V društvu PEND so predstavili črno poročno obleko, ki je simbol temnejše plati odnosov, v katerih obljuba večne ljubezni postane tančica, ki skriva strah, bolečino in smrt. Kampanja, s katero v osmih državah opozarjajo na femicid, je namenjena razbijanju tišine, s katero se nasilje nad ženskami in femicid le napajata. »Femicid ni zasebna tragedija, temveč družbeni in politični problem, posledica neenakosti spolov in družbenih vzorcev, ki normalizirajo posesivnost, dominanco, nadzor in nasilje. Črna poročna obleka je simbol ljubezni, ki je uničena. Je simbol bolečine, ki je bila predolgo skrita. In je opomin, da je mogoče zgodbo spremeniti,« še poudarjajo v društvu.
