Kradel je kot sraka, bi na kratko lahko rekli za 35-letnega Romuna Nicuja Ovidiuja Mogosa, ki mu ta čas sodijo na ljubljanskem okrožnem sodišču. Poleti 2020 naj bi namreč po trditvah tožilstva vlomil v kar 54 stanovanjskih hiš po vsej Sloveniji. V Ljubljani, Kranju, Celju in tako dalje. Vedno ponoči, ko so bili lastniki doma in spali. Domnevni dolgoprstnež se za zdaj zagovarja z molkom. Policija ga je odkrila po naključju, med običajnim nadzorom prometa.
Sedemnajstega oktobra 2020 so policisti v Ljubljani poskušali ustaviti mercedes z začasno registrsko tablico. Voznik ni ustavil, pač pa je še bolj pritisnil na plin. Zapeljali so za njim, neznančeva vratolomna vožnja pa se je končala v ograji stanovanjske hiše na Cesti v Zeleni log. Skočil je iz avta, ki ni bil več vozen, in z veliko črno vrečo v rokah pobegnil. Takrat ga niso izsledili. So pa našli posnetek video kamere z ene od bližnjih cest, s katerega je bilo mogoče razbrati, da gre za moškega. Na posnetku je bilo videti njegovo postavo in kako je bil oblečen. Policistom je ostal tudi avto, poln robe, za katero so takoj posumili, da izhaja iz tatvin. Preiskava je pokazala, da je bil avto kupljen pri nas, našli so tudi prejšnjega lastnika. Kupca je opisal, navedel pa je tudi njegovo ime: Nicu Ovidiu Mogos.
Preiskava ga je povezala s številnimi vlomi, ki so se tiste mesece dogajali po vsej Sloveniji. Tat sicer za sabo ni puščal veliko sledi, nekaj pa vendarle: preiskovalci so našli nekaj sledi podplatov, tudi biološke sledi, bilo je tudi nekaj posnetkov video kamer. Pregled telefonskega prometa je pokazal, da zelo veliko potuje – sklepali so, da krade, nato robo vozi v Romunijo in se spet vrača. Sodišče je na podlagi dokazov odredilo pripor, a osumljenega je bilo treba najti. Čez čas se je izkazalo, da so ga zaradi tatvin prijeli na Švedskem in da je v zaporu. Švedi so ga 21. julija letos predali Sloveniji in od takrat je priprt pri nas. Očitno gre za profesionalnega vlomilca, saj je bil zaradi tega zaprt že v Avstriji, Nemčiji in Veliki Britaniji.
Je stanovalce omamil?
Obtožb, da je v kratkem času vlomil kar 54-krat, za zdaj ne komentira. Vsem vlomom je skupno to, da so se zgodili ponoči in da ga nikoli ni motilo, če so bili stanovalci doma. Skoraj nikoli ni nikogar zbudil, včasih je kdo zaslišal kak šum, a se na to ni posebej oziral. Mnogi stanovalci ne morejo razumeti, kako se je to lahko zgodilo, saj da zelo rahlo spijo in jih zbudi vsaka malenkost. Zato sumijo, da jih je z nečim poškropil oziroma omamil. Nekateri omenjajo grenak okus v ustih, s katerim so se zjutraj zbudili. Res je čudno, kajti brez dvoma je v nekaterih primerih tat obiskal tudi spalnico – neki oškodovanki, na primer, je z nočne omarice izginil telefon, kamor ga je zvečer kot vedno odložila.
Ga je pa kdo vendarle tudi srečal. »Ne vem, zakaj sem se okoli pol štirih zbudila, mogoče me je predramil kak zvok. Zasačila sem ga v dnevni sobi. Močno sem se prestrašila. Najprej sem mislila, da je sin, ki je rekel, da bo prišel domov s študija zaradi zdravstvenih težav,« je v preiskavi pripovedovala ena od prič. Sina je poklicala z imenom in potem ugotovila, da se je krepko zmotila, zato je kriknila. »Skušal se je skriti in se je sklonil pod kavč. Oblečen je bil v črno, na glavi je imel podkapo in lučko, da si je svetil. Zakričala sem, on pa je pobegnil. Nič ni rekel,« je nadaljevala in pojasnila, da je vlomil skozi vhodna vrata in se prek atrija izmuznil v notranjost. Sosed je policiji povedal, da je na ulici videl parkiran avto, s katerim je zbežal.
Najraje je jemal gotovino, prenosne računalnike, telefone, zlatnino. Enkrat je poskušal odnesti sef, a je bilo breme pretežko in ga je med odhodom neodprtega odvrgel. Hiše so bile vedno zaklenjene, večinoma je vdiral skozi okna – nekatera so bila zaprta, večinoma pa odprta na pregib. Bilo je pač poletje. V nekaterih hišah so bili sicer nameščeni alarmi, a so bili izklopljeni, ker so bili stanovalci doma. Vlomilec je ponekod ukradel stvari v vrednosti več tisočakov in povzročil tudi občutno škodo, drugje je imel manj uspeha in ni našel plena, ki si ga je želel. Vsekakor pa veliko pove izjava enega od oškodovancev: »Škode res ni bilo. V resnici je največja škoda strah, ki ga začutim vsakič, ko zaslišim hrup v hiši.«
