V idilični Škofji Loki, kjer se zdi, da se čas vrti počasneje, in kjer se vsi poznajo, je že konec poletja završalo. Ne zaradi političnega škandala ali naravne nesreče, temveč zaradi nečesa veliko bolj zloveščega, kar je bržkone prizadelo vsakogar. Priljubljeni katehet, dolgoletni otroški animator, novinar in oče štirih otrok – človek, ki so mu starši brez pomisleka zaupali svoje najmlajše – se je znašel v središču preiskave zaradi domnevne posesti in razširjanja posnetkov spolnih zlorab otrok.
Primer, o katerem smo prvi poročali v Dnevniku in so drugi slovenski mediji povzemali z zadržano grozo, je razkril srhljivo dvojnost človeške narave. Moški, ki je v javnosti veljal za zgled in je nekoč poetično izjavil, da mu »otroci nastavljajo ogledalo« ter da se ob njih »uči, prevzgaja in umiri«, je v svoji kleti domnevno hranil temne skrivnosti. Preiskovalci naj bi na njegovih računalnikih našli gradivo spolnih zlorab, ki ga je delil na temnem spletu (darknetu), še srhljivejši pa je podatek, da naj bi med gradivom našli tudi sporne fotografije njegovih lastnih otrok.
Toda ta zgodba, čeprav pretresljiva, ni osamljen incident. Je bržkone simptom epidemije, ki poteka za zaprtimi vrati številnih slovenskih domov, župnišč in športnih dvoran. Škofjeloški primer je v tem smislu zgolj vrh ledene gore. Tudi naša družba, tako kot številne druge, se srečuje z naraščajočim številom digitalnih zlorab in bolečo dediščino institucionalnega molka.
Zver v sosednji hiši
Slovenija se rada ponaša z varnostjo, toda statistika na področju spolne nedotakljivosti otrok kaže skrb zbujajočo sliko. Mit o pedofilu kot neznancu v dežnem plašču, ki preži v grmovju, je že davno zastarel. Današnji plenilci so, tako kot osumljeni škofjeloški katehet, pogosto pomemben del družbe.
Samo nekaj mesecev pred začetkom sojenja v Škofji Loki je slovensko javnost pretresel drug primer: nekdanji starešina tabornikov na Gorenjskem je bil obsojen na več kot 20 let zapora zaradi spolnih zlorab mladoletnikov. Tudi on je bil oseba z avtoriteto, nekdo, čigar poslanstvo naj bi bilo vzgajanje in zaščita mladih. Ali pa sodba mariborskega sodišča te dni, s katero so povratniku, ki je že leta 2012 sedel zaradi zlorab, izrekli 30 let zaporne kazni zaradi napadov na štiri ljudi, ki so bili mlajši od 15 let.
Ti primeri razbijajo iluzijo varnosti v organizacijah, ki temeljijo na zaupanju. Kazniva dejanja se ne dogajajo v temačnih uličicah, ampak v taborniških šotorih, veroučnih učilnicah in celo v varnem zavetju doma.
Digitalni pekel
Medtem ko so fizične zlorabe še vedno grozljiva realnost, se boj zoper takšno sprevrženost seli na splet. Škofjeločan, ki mu grozi do osem let zapora, je bil domnevno dejaven na temnem spletu, skritem delu interneta, do katerega je mogoče dostopati s posebnimi orodji. To je svet, kjer anonimnost spodbuja najhujše oblike izkoriščanja.
Statistika prijavne točke Spletno oko je alarmantna. V Sloveniji se število kaznivih dejanj prikazovanja, posesti in posredovanja pornografskega gradiva v zadnjih letih povečuje. V slovenski policiji na področju kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost otrok še vedno najpogosteje obravnavajo kaznivi dejanji, ki sta lahko tudi v stiku, in sicer kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let, in kaznivo dejanje prikazovanja, izdelave, posesti in posredovanja pornografskega gradiva; za slednje je predvsem značilno, da se dogaja na internetu. Število kaznivih dejanj prikazovanja, izdelave, posesti in posredovanja pornografskega gradiva se v zadnjih letih povečuje. V letu 2023 so jih obravnavali 194, leta 2024 pa že 247, kar je največ doslej.
Še bolj skrb zbujajoče je poročilo o globalnem porastu gradiv, ustvarjenih z umetno inteligenco – tako imenovani deepnude ali globoki goli ponaredki, katerih število se je po ocenah v svetu v enem letu povečalo za neverjetnih 1325 odstotkov.
Kdo so ti ljudje?
Najbolj srhljiv vidik pedofilije je njena banalnost. Obtoženi iz Škofje Loke ni bil socialni izobčenec. Bil je novinar, oče, človek, ki je javno govoril o vzgoji. V eni od svojih izjav je dejal, da se ob otrocih kroti in prilagaja. Danes te besede zvenijo kot grozljivo priznanje notranjega boja, ki ga je izgubil.
Profil storilcev v Sloveniji se ne razlikuje od evropskega povprečja. Pogosto gre za moške, ki iščejo poklic ali hobije, ki jim omogočajo dostop do otrok. Taborniški vodniki, trenerji, kateheti. Splet pa jim omogoča, da svoje fantazije izživijo ter jih delijo in dobijo potrditev v krogih podobno mislečih, s čimer normalizirajo svoje početje.
Strokovnjaki opozarjajo, da je rehabilitacija pedofilov izjemno težavna. Povratništvo je visoko, kot dokazuje mariborski primer. Slovenija se spopada s pomanjkanjem specializiranih terapevtskih programov, ki bi obravnavali storilce, še preden ti prestopijo rob zakona.
Izguba nedolžnosti
Škofja Loka danes bržkone ni več enaka. Primer osumljenega kateheta je mestu odvzel še delček občutka varnosti in ljudi spodbudil, da na svoje sosede, učitelje in duhovne avtoritete gledajo z novo mero sumničavosti. To je cena, ki jo plača družba, ko se razkrijejo zlorabe.
Toda vendarle je morda v tem tudi kanček upanja. Povečano število prijav in uspešne policijske akcije kažejo, da se kultura tišine počasi krha. Ljudje so bolj pozorni, otroci so bolje informirani o digitalnih nevarnostih in institucije, čeprav počasi, postajajo bolj odzivne.
Glavna obravnava, ki se v škofjeloškem primeru začne 10. decembra, bo morda prinesla pravni epilog za enega storilca. Toda za Slovenijo se pravo delo šele začenja. Zaščita otrok v digitalni dobi ne zahteva samo boljših zakonov in hitrejših sodišč, temveč predvsem družbo, ki je pripravljena verjeti otrokom in ukrepati, ko »prijazni sosed« postane nekaj povsem drugega.
