Je pojav depresivnih težav pri lastniku nepremičnine »normalna« posledica njegovih 25-letnih prizadevanj, da bi občina (po naših informacijah gre za srednje veliko občino v okolici Ljubljane) ustrezno uredila sistem odvodnjavanja odpadnih voda in tako ob večjih nalivih ne bi več prihajalo do izlivov padavinske vode na njegovo nepremičnino? To je vprašanje, okoli katerega se vrti tožba, ki je že šla skozi sito prvostopenjskega, višjega in nazadnje tudi vrhovnega sodišča. Mnenja so bila različna in tožnik še vedno ni dočakal pravnomočnega dialoga. Bo pa verjetno odločujoče vplivalo zadnje mnenje, torej vrhovnih sodnikov, ki so zapisali: »Življenjsko logično izkustveno je, da človek ni robot brez zmožnosti čustvovanja, ki bi lahko v nedogled, dan za dnem, vrsto let brez posledic za svoje duševno zdravje prenašal neodzivnost toženke, ki je nevzdržno stanje povzročila.«
Najprej upravičen do odškodnine
Vse od leta 1991 do avgusta 2016 se je ob večjih nalivih voda izlivala na tožnikovo nepremičnino, kriv pa je bil nepravilno zgrajen sistem odvodnjavanja odpadnih voda. Jašek J1 na občinski cesti je bil premajhen in nepravilno izdelan, naklon meteorne kanalizacije ob njem pa prevelik. Tožnik si je ves čas stanje prizadeval urediti, a neuspešno, tako da je leta 2016 sam izvedel sanacijo kanalizacije z izgradnjo peskolova oziroma jaška J2 na svoji nepremičnini. In tako preprečil izlivanje vode nanjo.
V tem času je zbolel. Mučili so ga glavoboli, pojavile so se težave s spominom, nespečnostjo, depresijo, prišlo je do upada kognitivnih sposobnosti, dobil je status invalida tretje kategorije. Vse to zaradi poprej omenjenih težav, zatrjuje in zahteva 20.000 evrov odškodnine. Pravno rečeno zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.
Psihiatrična sodna izvedenka je potrdila, da je bilo izlivanje vode pretežni del vzroka za nastanek depresije. Ta je posledica dednih, bioloških, psiholoških in socioloških dejavnikov, sprožijo pa jo obremenilni dogodki, ki povzročijo kronični stres. Ocenila je tudi, da je tožnik zaradi značajskih in osebnostnih lastnosti bolj nagnjen k depresiji. Prvostopenjsko sodišče je na tej osnovi zaključilo, da je pojav depresije posledica ravnanja toženke in da je zato upravičen do odškodnine. Odmerilo mu jo je na 11.000 evrov.
Depresija kot nepredvidljiva posledica
Višje sodišče je sodbo razveljavilo. Strinjalo se je sicer, da je toženka ravnala protipravno, ko ni poskrbela za ustrezno odvodnjavanje. Vendar pa tožnik ni upravičen do odškodnine za nepremoženjsko škodo. Odločitev je utemeljilo na tako imenovani teoriji o adekvatni vzročni zvezi, pri čemer je poudarilo, da »opustitev dolžne skrbnosti ravnanja organa lokalne samouprave po normalnem rednem teku stvari ne pripelje do zmanjšanja življenjskih funkcij, depresije in tretje kategorije invalidnosti«. Oziroma da glede na življenjske izkušnje spor z upravnim organom praviloma ne pripelje do depresije, čeprav niso redki spori med prebivalci občine in občinskimi organi. A ima v takšnih primerih vsak na razpolago ustrezna pravna sredstva za zaščito svojih pravno priznanih interesov. Depresija torej v tem primeru predstavlja neobičajno in izredno posledico, ki je ni mogoče vnaprej predvideti.
Tožnik se je nato obrnil še na vrhovno sodišče, ki pa je zavrnilo stališče, da je nastanek depresije v tem primeru izjemna, izredna in vzročno povsem neobičajna posledica. Vrsto let je brez posledic za duševno zdravje prenašal neodzivnost občine, piše v sodbi. Sčasoma je njegovo upanje začelo kopneti, stres se je povečeval in prerasel v kronični stres, ki je sprožil depresijo. »Depresija res ni najbolj običajna posledica dolgotrajnega brezplodnega reševanja neustreznega stanja, a tudi dolgoletne neodprave stanja ni mogoče uvrstiti med normalne, običajne okoliščine, na kar namiguje višje sodišče,« so navedli vrhovni sodniki in dodali, da je v takšnih okoliščinah depresija verjeten in zato predvidljiv odziv. Torej obstaja pravno relevantna vzročna zveza med ravnanjem občine in posledicami. Sodbo so razveljavili in vrnili višjim sodnikom v ponovno obravnavo.
